Svež avtorski glas, ki bi ga bilo v prihodnje vsekakor zanimivo slišati ob podpori jazzovskega orkestra.

Samozaložba, 2019

Saksofonist Albert Kerekeš domačemu poslušalstvu ni prav dobro znan, če sploh, saj se je tako kot številni drugi mladi glasbeniki tudi sam neposredno po zaključenem Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana podal v tujino. Na slovenskih odrih tako vse do povratka v preteklem letu ni bil prisoten, kar pa nikakor ne pomeni, da mu manjka dosežkov. Celo nasprotno. Diplomiral in magistriral – slednje ne le iz saksofona, temveč tudi iz kompozicije – je v Rotterdamu na Nizozemskem ter v drugem letniku kot edini tuji študent postal član Nacionalnega mladinskega jazz orkestra pod taktirko trobentača Erica Vloimansa, nekoliko kasneje še Metropole Orkesta. Sodelovanje v obeh je poglobilo njegovo poznavanje orkestrske glasbe in mu omogočilo koncertiranje na odmevnejših odrih, med drugim na North Sea Jazz Festivalu. Nič manj omembe vredna niso sodelovanja z manjšimi sestavi, denimo z zasedbo Nilsa Fischerja, saj je vsaka izkušnja še kako dragocena pri iskanju lastnega izraza, pri čemer sta imela pomembno vlogo tudi mentorja, saksofonist Dick de Graaf in profesor kompozicije Paul van Brugge.

Kerekeša je komponiranje glasbeno osvobodilo, ob tem pa mu je odprlo vrata v svet, kjer si pravila določamo sami, kar je sčasoma privedlo do prvenca Principles. Poleg avtorja na tenor in bariton saksofonu – pomanjkanje literature za pravkar omenjeni instrument ga je navsezadnje tudi nagovorilo k ustvarjanju – sodelujejo še bobnar Martin Hafizi, basist Johannes Fend, čigar elektrificiranost pride najbolj do izraza v skladbah Chill in Resistance, in pianist Sebastiaan van Bavel, ki ima ključno vlogo. Kompozicije namreč sledijo načelom klasičnega klavirskega tria, ki mu je dodan četrti glas – glas saksofona. In ta, četudi izrazno močan, nikoli ne zavzame celotnega ospredja, kot se solistom rado zgodi. Uvodna skladba Alarmed! sicer nadvse odločno opozori na dejstvo, da je vodja zasedbe Albert Kerekeš & The Story Twisters prav pihalec, zaradi česar izostanek te drznosti v nadaljevanju albuma lahko pusti nekoliko medel vtis. Vendar le dokler se ne poslovimo od lastnih pričakovanj, kajti avtor premore precej samosvojo glasbeno govorico, znotraj katere saksofonske linije nikakor niso edini kompozicijski gradnik. V večino skladb celo povede klavir in nasploh solist samemu sebi dopušča daljše umike, s čimer se odmakne od ustaljenega ustvarjanja glasbe izključno zase in poslušalcem v prvi vrsti ponudi (izredno razvejane) skladbe. Da jih izvaja kar sam, je le dodatna prednost, morda pa prav zato teme posameznih kompozicij v več primerih razvija korak za korakom, medtem ko se saksofonska in klavirska linija mestoma dopolnjujeta oziroma izmenjujeta.

Album Principles zato kaže na izrednega melodika, veščega združevanja svobodnejših oblik s prevladujočo spevnostjo, kakršno je z albumom Bolja strana svijeta že leta 2005 v družbi več vokalistk uspelo doseči hrvaškemu kitaristu in harmonikarju Elvisu Staniću. Za razliko od tega pretočnost osnovnih melodičnih linij v spomin prikliče Present Thoughts Jake Kopača, ki pa je že zaradi narave samega instrumenta, alt saksofona, nežnejši. Barve tenorja in baritona so precej drugačne, zato 22 in Overthinking Man zvenita dokaj mrko, Church Bells pa milo. Prav tako je vredno omembe, da album, o katerem pravkar teče beseda, premore več Esbjörn Svensson trio (uvodnih) trenutkov, zaradi česar je le vprašanje, kdaj bo basist poprijel za lok, kar se seveda ne zgodi, saj prej v igro vstopi Kerekeš z le njemu svojstvenim jezikom. In ker ta v resnici le določa kodeks sporazumevanja, bi saksofon zlahka zamenjali s katerim drugim instrumentom, nemara celo z vokalom, če ne bi prevladovalo dovršeno fraziranje avtorja samega, ki pa je povsem nenadomestljivo.

Nina Novak