Živa, čutna, podoživeta preslikava kitarskega flamenka v klavirsko glasbo.

Con Cuerda Productions, 2014

Flamenko, za Španijo značilen glasbeni in plesni slog, ki izhaja iz Andaluzije in se je razvil iz ljudske glasbe, običajno opredeljujejo kitare, petje ter ples. Vendar ne v primeru Alfonsa Aroce, ki je pretekli teden sklenil festival Bi flamenko v Cankarjevem domu. Gre za umetnika, ki je flamenko kitaro preskribiral v klavir in tako postal najprepoznavnejši člen klavirskega flamenka, popeljajoč ga v globine jazzovske glasbe. A mimo tega pianist, ki je predstavil album Orilla del Mundo s pomočjo kvarteta mlajših glasbenikov, med katerima sta bila tudi tolkallec Javier Rabadán in vokalist Matías López El Mati, sledi tradiciji.

Ta je zavezana ekspresiji in izraznosti, kar se še posebno čuti skozi vokalno tehniko, v tem primeru v skladbah De donde bebo. Žanr, ki je bil leta 2010 dodeljen UNESCO-vemu okrilju, premore natančno določeno strukturo, ker pa je jazzovska glasba svobodnejše oblike, Aroca vanjo tke veliko mero čutnosti in improvizacije. Prvi del je nekoliko živahnejše narave, pri čemer še posebno izstopa že prej omenjena De donde bebo, ki se po mirnem pričetku razraste. Omenjena skladba ima poudarjeno ritmično komponento, medtem ko je drugi del albuma zavezan čustvom in izpovedim. Hrepenenju, morda tudi domotožju, kar se občuti v vseh vokalno obarvanih skladbah. Na pevsko tehniko so sicer tekom razvoja tega žanra vplivali mnogi elementi, od orientalske in afrokubanske glasbe pa vse do ciganske tradicije in ljudskih andaluzijskih romanc. Povezovalci vseh skladb, uvrščenih na Orilla del Mundo, so ploskanje, vzklikanje in ritem, narekovan tudi s pomočjo flamenka čevljev, medtem ko klavir ohrani kar dve vlogi. Ena je tista osnovna, zanj prvinska, medtem ko je druga povezana s kitarskimi linijami, pretvorjenimi na instrument, kakršen je klavir. Slednjo pogosto determinira tremolo igranje, mnogo značilnejše prav za kitaro, pri čemer njegovo igranje na klavirju dobi nekoliko mračen, morebiti melodično razslojen prizvok. A prigodi se celo, da se v eni sami skladbi obe vlogi prepleteta, kot je to slučaj v La Pakina. Pozornost velja usmeriti tudi na krajšo, trostavčno suito Suite Flamenca, v vseh pogledih močneje oprto na jazz, in solistično De Cartagena a la Unión z zametki klasične glasbe.

Gre za nadvse elegantno zlitje v Faro al vIejo mundo in nazadnje v sklepno, pri tem nekoliko spominjajoč na Boba Acrija, Scan the way. Vse tri začetno energično vzdušje umirijo in Alfonsa Aroco predstavijo kot izredno širokega umetnika. Glasbenika, ki ga je zlahka prepoznati po zvočnem karakterju, saj ta nosi pečat njegove osebnosti; deželi, ki ji je globoko predan; glasbi, kateri posveča čas raziskovanja; izraznosti klavirja, s katerim pripoveduje na prvi posluh morda kar malce nenavadne pripovedi. A vedno zavezane iskrenosti, srčnosti in notranjemu bogastvu.

Nina Novak