Vrvohodci / Jazzetna album leta 2018
Le nekdo, ki je tesno povezan z akustiko prostora, lahko v vsaki besedi ali tonu uzre vrednost tišine. Kot tudi dejstvo, da je prav ta predpogoj za vez z globinami lastnega srca, v katerem bije tisoč želja. Želja samouresničitve, dopolnitve z odmevi iz zunanjosti in rasti. Morda prav zato njene skladbe lebdijo v prostoru in so na nek način neoprijemljive, saj se nam pustijo ujeti le, če smo v popolnem ravnovesju z lastno notranjostjo.

Diplomirala je iz arhitekture, a je v njenem srcu ves čas odmeval glas tihe želje, da se posveti izključno glasbi. Tako se je podala na študij jazz petja na celovški konservatorij in se posvetila raziskovanju glasbene umetnosti, iz česar se je izrodila zasedba Duo Ponte, ki jo poleg nje tvori še kitarist Damjan Stanišić. Posvečata se interpretaciji glasbenega izročila raznolikih kultur, med katerimi še posebno izstopata glasba panonske kotline in Balkana, medtem ko vez s poslušalstvom tketa s pomočjo krhkih čutnih vzgibov, ob katerih le malokdo lahko ostane ravnodušen. Sicer glasbo prepletata z vplivi jazzovske in sodobne eksperimentalne glasbe, ki pa ju pogosto poglobita s poezijo, vtkano med note. Takšen je tudi album Vrvohodci, ki je nastal po predlogi istoimenske pesniške zbirke treh pesnikov – Magalene Svetina Terčon, Simone Solina in Alberta Halásza –, ki ga izbiramo za enega od treh Jazzetna albumov leta 2018. Zato smo Aljo povabili k razmišljanju o umetnosti, človeku, življenju, svetu in družbi, pri čemer smo za izhodišče izbrali nekaj izsekov iz pesmi. A tako kot se glasba Vrvohodcev opira na tišino, njene misli trepetajo kot nežni utrinki, iz katerih se poraja razumevanje našega časa, za katerega pa se marsikdaj zdi, da ne spodbuja samorefleksije. Prav ta namreč zahteva samoto, vendar se te bojimo. Tudi zato se umetnica v vse večji meri posveča solističnemu glasbenemu performansu Zven trenutka, v katerem združuje vokalno umetnost z akustičnimi terapevtskimi glasbili, medtem ko se v (OD)Zvenu trenutka njen glas povezuje z gostujočimi glasbeniki.

»s tišino se začne in se konča vse / umre če je in se rodi če je ni« (V tihoti, Albert Halász)

Velikokrat se sprašujem, kje v nas se rodi neka glasbena ideja. Se rodi iz tišine ali iz kaosa prepletenih čustvenih dražljajev in misli? Je morda to tista tisočinka sekunde, ko uspemo izklopiti um, da v nas vse umolkne in duša prosto zadiha? Ali je to eksplozija vseh potlačenih glasov, ki v nekem trenutku kriče izbruhnejo na plano?
Tišina mi v življenju zelo veliko pomeni. Opažam, da sta mi v enaki meri pomembni tako potreba po poslušanju in raziskovanju glasbe kot samota ter umik v odsotnost zvokov. Toliko bolj pri kreiranju glasbenih zamisli, saj običajno potrebujem veliko lastnega miru in tišine, da lahko prisluhnem sama sebi ter se izrazim.

»Ne rabim spominov. Samo tiste od včeraj. Mogoče.« (Rabim …, Magdalena Svetina Terčon)

Spomini. Nekatere želimo čim prej pozabiti, druge obdržati za zmeraj. So delček realnosti, ki je minila, vendar nam omogočajo priklic trenutkov iz preteklosti. Ta proces se v nas dogaja ves čas. Spominski vzorci preteklih let nas skozi življenje zgradijo v osebnosti, kakršne smo. V njih se skrivajo izkustva, ki so v nas pustila prijetne ali neprijetne čustvene odtise. In ravno v tem, vsaj tako se mi zdi, se skriva potencial vsakega umetnika: če upamo te dele sebe ozavestiti in integrirati v kreacijo, lahko ustvarimo iskren umetniški izraz, ki nas dela edinstvene.

»Srce sem dala, neredko jokala, v razpokah duše ubila na tisoče zmot.« (Vrtiljak, Simona Solina)

Življenje je povezano z nenehnim raziskovanjem, prilagajanjem in odrekanjem. Hodimo po poteh v različne smeri, te pa se enkrat zdijo malo bolj in drugič malo manj pravilne. Pri meni je trajalo kar nekaj časa, stalo veliko truda in tudi energije, da sem si dokončno priznala, kdo sem ter kaj me v tem življenju zares osrečuje. Seveda, bile so solze, ostale so razpoke, vendar je občutek zmagoslavja tisti, ki šteje največ, predvsem ko prepoznaš lastne zmote, jih prebrodiš, odvržeš in se osvobojen odpraviš naprej.

»Čakam, da brezvetrje mine.« (Brezvetrje, Magdalena Svetina Terčon)

Menim, da je v umetnosti najbolj zastrašujoče obdobje “brez vetra”; brez idej, naročil, nastopov, prihodkov … predvsem zato, ker nikoli ne veš, kako dolgo bo trajalo in ali bo sploh prišlo do zasuka. Zamisli in občinstvo nam, umetnikom, dajejo smisel obstoja in občutek, da smo vredni ter da svoje delo opravljamo dobro. Vendar se zdi, da včasih pozabimo, kako pomembno je ne le aktivno obdobje kreacije, temveč tudi obdobje počivanja, brez da ob tem postanemo nemirni. Razvoj v umetnosti zahteva veliko energije fizičnega telesa, a tudi čustvenosti in duševnosti. Vsi ti deli nas potrebujejo odmik in rehabilitacijo. Pri tem sta pomembna lastno razumevanje in potrpežljivost, brez da zaidemo v kletko strahov ter se nevede zapremo pred naslednjim rodnim obdobjem.

»… name padajo dnevi in misli letijo, letijo …« (Ko padajo dnevi, Simona Solina)

Zanimivo je opazovanje večplastnosti časa, v katerem živimo. Koledarsko smo vezani na neko fiksno časovnico, ki narekuje točno določen ritem menjavanja ur, dni, tednov. Vendar sočasno v tej strukturi poteka nenehno večdimenzionalno prepletanje raznolikih zgodb, ki se odvijajo vsaka v svojem ritmu. Ko delovni čas ni fiksiran na ure in urne postavke, hitro pride do njegove zgoščenosti, da se zdi kot da jahaš divjo vrtavko, ki te lahko v nekem trenutku dvigne in prosto zajadraš skozi vse, takoj zatem pa nepričakovano padeš ter pristaneš v občutku popolne praznine in nemoči dohajanja samega sebe.

»tako je vse mirno / ne gane se nič« (Ars poetica, Albert Halász)

Vsaki odpeti skladbi na odru sledi aplavz. In ob koncu skladbe se, tik pred njim, zgodi poseben trenutek, trenutek tišine, ko v zraku še vedno valovi frekvenca odzvenele skladbe ter zgodbo neslišno pripoveduje naprej. V tistem trenutku se vzpostavi neko posebno energetsko stanje v dvorani, ko imamo glasbeniki le delček sekunde, v kateri izpeto energijo iz prostora potegnemo nazaj vase, občinstvo pa je že v pripravljenosti, da bo zasedbo nagradilo z aplavzom. Sama to stanje doživljam kot popolno zatišje. Neotipljivo, nekje med emocionalnim in racionalnim.

»iščem se v sebi / a tam me ni / iščem se / ves iz sebe / me ni in ni« (V prahu, Albert Halász)

Kolikokrat v življenju se izgubimo? Jaz se, vedno znova … Seveda zna biti nenehno izgubljanje in vnovično iskanje precej naporen proces, vendar menim, da gre za neizogiben del naših življenj. Toliko bolj, če želimo notranje zrasti. Vsakič, ko se izgubimo, si namreč dajemo možnost, da poiščemo in raziščemo nov del sebe. V tem procesu rastemo ter odpremo drugo področje za razvoj neizkoriščenih potencialov, ki so v nas, pomembno pa je, da se v tem obdobju ne prepustimo paniki in ne izgubimo zaupanja v samega sebe. A če se zgodi, da predolgo tičimo izven sebe, je zelo dobrodošlo, da je ob nas še nekdo, ki nas pocuka za rokav ter nas opomni na to, kdo smo.

»Mogoče te bom našla, ko bom zmogla preseči vesolje.« (Iskanje, Magdalena Svetina Terčon)

Nedosegljivo je mamljivo. Sprašujem se, kolikokrat so neke priložnosti že ves čas pred nami, pa jih ne vidimo, ker se naš pogled zatakne v lastni perspektivi omejenih idej, ki nam dosegljivo delajo nedosegljivo. Zdi se mi, da nas strmenje za (ne)dosegljivim lahko zelo motivira in povzdigne, saj nam daje poriv za naprej, da raziskujemo in se urimo v vsem, kar delamo ali smo, vendar hkrati lahko tudi popolnoma razvrednoti ali zruši. Ključno pri tem je, vsaj zdi se mi tako, prepoznati proces razvoja in sprejeti dejstvo, da smo v danem trenutku to, kar smo, in ostati zvest samemu sebi.

Preberite tudi recenzijo albuma Vrvohodci Dua Ponte.
http://www.sigic.si/most-med-besedo-in-glasbo.html

Nina Novak
Fotografija: Matjaž Wenzel