Nenavaden občutek, da bo aplavz oskrunil tempelj življenja, ki ga gradi s svojim glasom, me je prežemal tekom njenega celotnega koncerta. Skleniti roke in z dlanmi proizvesti tisti plosk ali tlesk, za katerega si običajno prizadevam, da bi bil vse močnejši, je bilo v njenem primeru napačno. Kajti prostor, ki ga je napolnila z glasbo, katera je uspela preživeti preizkuse stoletij, je poslušalstvo prestavil v čas brez barv, ki so se znova prikazale šele takrat, ko sem zaprla oči in se prepustila vsakemu posameznemu tonu in besedi. Dokaz, da se najbarvitejši svet nahaja znotraj nas samih. Če se le znamo podati na to pot …

Omer Pobrić je dejal, da je sevdah stil in način življenja Bosancev, medtem ko je sevdalinka pisec njihovih življenj. Kakšna je po vašem mnenju vloga sevdalinke danes, glede na to, da se je način življenja v zadnjih desetletjih precej spremenil?

To je res lepo povedano. Danes je “krasni novi svet”. Informacijsko-tehnološka revolucija je drastično spremenila življenje večine na svetu. Najbrž pomen, vrednosti, tudi pomanjkljivosti časa, v katerem živimo, ne bodo zlahka in hitro ustrezno analizirani. Kako vse to vpliva na ljudi je vprašanje nad vprašanji. Vendar navkljub temu, da se je proces sprememb pričel na veliko in da družba z vprašljivimi prioritetami stremi k uresničenju velikih ciljev, ne smemo pozabiti, da smo kljub vsemu ljudje iz krvi in mesa. Vse bolj in bolj smo usmerjeni k virtualnim poznanstvom in prijateljstvom ter svetu, v katerem je izpraznjena instant zgodba vrednejša od tisoč stihov pesnika. Zares ne vem, v kolikšni meri smo in niti ali sploh smo pripravljeni žrtvovati vsaj košček naše biti zaradi nečesa, kar ima vprašljivo vrednost. Menim, da pri tem ne bi smelo biti niti malo popuščanja. A če se res ničesar ne da storiti, potem bi si morali dopustiti vsaj premor in se v določenem trenutku poslušati ter se vrniti k lastnim koreninam. Starejši ljudje so govorili, da pravkar povedano pride z leti, vendar to nima več pravega pomena. Hitrost življenja in dogajanj, ki se menjajo kot po tekočem traku, sili človeka h globljemu razmišljanju o sebi in temu, kar ga obkroža. Kar pa se tiče mene same, sem bila srečen otrok. Odrasla sem ob tej prečudoviti glasbi in zame je to svet, v katerem sem povsem živa in hkrati mirna. Moje življenje bi bilo brez vseh teh lepih pesmi precej dolgočasno in siromašno. Nekdo bo trdil, da gre za nostalgijo, drugi bo omenil patetiko, tretji pa bo vse skupaj povezal s trendi. Sama vedno pravim, da je to ljubezen. Ljubezen je edina, ki ostane in obstane. Vse ostalo je napačna pot. Vedno je bilo tako … Zato ima sevdalinka moč, da te vrže v stanje, v katerem se počutiš precej bližje sebi in te iztrga iz splošno sprejemljive in navidezno lepe apatije, ki nikamor ne vodi. Šele ko se prebudiš, zares ugledaš bitje, ki je ob tebi in uživaš v času, ki ga preživita skupaj. Verjemite mi na besedo, to je pravi pogled na svet. Zato je pomen ljudskih pesmi danes sigurno večji kot je bil v času, ko so le-te nastajale, kajti ta nevsiljiva moč besed in glasbe daje človeku povsem nov pogled na svet, ki ga obkroža.

Spremenila se je tudi funkcija pesmi. Te so nekoč zadovoljevale vse kulturne potrebe; bile so in zabava in sredstvo izobraževanja, izpoved, medtem ko je danes pesem pogosto le spremljava, ki je nihče več niti opazi ne …

Sama to doživljam drugače. In vidim in čutim. Vrednost je še vedno tu v svoji izvorni obliki. Če smo se zelo spremenili od časa, ko so te pesmi nastajale, je torej pomembno pokazati, kako jih doživljamo danes. Zame so pesmi kot terapija in zdravilo za dušo že odkar vem zase. Vendar imate tudi prav. Glasbo smo strašansko zapostavili. Menim, da je hiperprodukcija pripeljala do tega, da sam kult poslušanja glasbe skoraj več ne obstaja. Če bomo glasbo dojemali kot komercialne kompilacije in drage videospote, se bojim, da bo kakovost živih nastopov postala povsem nepomembna. Na splošno nas komercializacija sveta, v katerem živimo, terja k temu, da cenimo tisto, kar je medijsko prisotno, in ignoriramo ter zavračamo vse, kar ni v trendu ali nima podporo založb. Tu ne gre samo za glasbo, govorim o umetnosti nasploh. Če rečemo, da je umetnost hrana za dušo, nje pa ni ali ni dostopna, se sprašujem, kaj bo dušo sploh nahranilo. To je zelo resno vprašanje.

Ste se mar zaradi tega odločili sevdah združiti z jazzovskimi elementi in ga na ta način morda do neke mere tudi omehčati, ob spremljavi turških instrumentov?

Ne, nimam izrazitega odnosa do glasbenih žanrov. Doslej sem objavila štiri studijske albume, ki se med seboj povsem razlikujejo. Želela sem pokazati moč stihov in subtilnost glasbe v pesmih, ki so obeležile naš obstoj skozi stoletja, ne glede na instrumentalno postavo. Nimam potrebe po kreiranju koncepta, ki bi bil povezan s točno določenim glasbenim žanrom. Raje sem svobodna, srečna. Tako dlje uživam in me energija sama nosi, ne glede na to ali gre za makedonske ljudske skladbe, sevdalinke ali pesmi iz Podravine, morebiti Vranja. V našem glasbenem nasledstvu je tolikšno bogastvo, da je meje zares težko odkriti. Šele ko se resnično obrnemo navznoter, k sebi, lahko dojamemo, kaj potrebujemo, kaj nas izpolnjuje in kaj naš organizem, duša torej, želi. Zame je pomembno, da sem obkrožena z istomislečimi, ki cenijo tradicijo na enak način in nimajo nobenih omejitev pri kreiranju glasbene slike, ki bo odgovarjala našem trenutnem razpoloženju. Ne trdim, da je to nekaj posebnega, vendar improviziranje včasih spodbudi zares dobre stvari. Na zadnjem albumu sem si recimo zamislila zvočno sliko s kanunom in oudom, le zato, da bi videla, kako ljudske pesmi komunicirajo s tema instrumentoma, ki sta podprta s klavirjem, kitaro in kontrabasom. Zame je spoj vzhoda in zahoda v poetiki našega prostora realna izbira.

Vrlina sevdaha je, da v ospredje postavlja samo zgodbo – o ponižanih, bolečini in hrepenenju za rojstnim krajem, arhetipih ljubezni in smrti, vendar tudi melanholijo in zapletene ritme. Zaključek bi torej bil, da je najpomembnejša zgodba, vendar sem imela tekom vašega koncerta občutek, da sta pomembna edino občutek in atmosfera oz. čarovnija, ki jo ustvarjate na odru … Čustvo.

Lepo ste to povedali in hkrati zaobjeli vse. Ne zamerite pa mi, ker bom dodala naslednje … Gre za edinstveno zgodbo, ki skozi stihe in melodijo govori o nas samih. Razkriva našo srčiko in kaže na našo dušo. Uči nas, nas zdravi in istočasno opogumlja. In nas resnično popelje v drug svet, v svet, ki je zamišljen predvsem po meri človeka in njegovih sanj. Če že ne moremo izbirati, kako oditi s tega sveta, potem lahko izberemo vsaj tostransko pot, v kateri ni mesto zavisti, ljubosumju, pohlepu in nikakor sovraštvu. Normalen človek ne more predelati ničesar od naštetega. Na živih nastopih skušam skozi interpretacijo poudariti čustvene procese, ki nas bogatijo kot ljudi in nam približujejo drug drugega. Marsičesa niti ni potrebno povedati, le pogled ali vzdih je dovolj, da bi dojeli, da mislimo in čutimo enako.

Glede na to, da svojim glasbenikom dajete veliko prostora za izražanje, sem se tekom koncerta spraševala ali oni spremljajo vas ali vi njih.

Ne eno ne drugo. Imam srečo, ker sodelujem z vrhunskimi umetniki, ki nimajo “stikala”. Vsi smo odrasli ob ljudski glasbi in imamo ta “čip” že davno vgrajen vase. Menim, da se ves čas dopolnjujemo, prehitevamo in zamujamo, vendar se pogosto tudi najdemo. Marsikdaj se zgodi, da nekoga od nas v nekem trenutku odnese in takrat je vse odvisno od fleksibilnosti glasbenikov na sceni ter tega, v kolikšni meri so uvidevni in ali pustijo kolegu, da uživa v trenutku, seveda ne da bi škodoval publiki. Rada imam to svobodo, sploh na odru. Mislim, da sem celo postala odvisna od nje in ne bi znala delovati drugače. Verjemite, nihče ni srečnejši na odru od mene. Morda je to tudi razlog, da sem se pozno opredelila na ta “klic”, ali pa zato, ker se še vedno počutim kot nemiren otrok iz sarajevskih ulic.

Kaj vam pomeni tišina? Sprašujem zato, ker se mi je tišina zazdela bistven element glasbe, ki jo ustvarjate, in menim, da vsi mi, še posebno ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo z zvokom, pogosto pozabljajo, da se nas pesem lahko dotakne le, če vznikne iz ničesar.

»… če vznikne iz ničesar,« pravite. In na začetku je bila tišina … Zagovarjam stališče, da smo postali preveč okrutni do samih sebe. Težimo h kvantiteti, ki običajno prinaša zelo malo ali sploh nobene kakovosti. Če bi za trenutek ustavili čas, verjamem, da bi bila Tišina tako navdihujoča, da bi morali izbrisati mnoge stvari iz naših življenj ali, kar je še verjetneje, začeti znova. In seveda, vsak kreativni proces se vedno prične v tišini, ki jo potem počasi odstranjujemo, kot da je nikoli ni bilo. Kako brezobzirno … Iskreno, potrebno bo še veliko časa, da civilizacija postavi reči na svoje mesto.

Kako bi komentirali moj opis vašega albuma in koncerta: »Silk & Stone – črno-beli svet v barvah«?

Všeč mi je. Ne verjamem, da na svetu obstaja krajša, a bolj povedna recenzija nekega albuma ali koncerta. Ker ravno omenjate črno-beli svet, upam da smem dodati svoje mnenje. Spomnila sem se svojega starega iskrinega oranžnega prenosnega televizijskega sprejemnika, pri katerem me nikoli ni motilo, da ni barven. Zdaj, z distance, celo menim, da ne bi bilo slabo kdaj biti v črno-belem svetu. A so barve nekako intenzivnejše in mnogo lepše …

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: Urška Lukovnjak