Iskrena. Živa. Pogumna. Svoja. Ženska, ki se ne boji zavreči vsiljenih družbenih norm. Kajti zaveda se, da nas te navkljub navideznemu vodenju čez življenje v resnici le oddaljujejo od bistva in nam preprečujejo živeti v skladu z lastnimi občutji. Nam onemogočajo biti, kar smo. Ustvarjalni, razmišljujoči, edinstveni.

Ko sva se prejšnjič pogovarjali, si rekla, da se ljudje danes bojimo žrtvovati za karkoli, kar ima vprašljivo vrednost. Zdi se mi izredno zanimivo stališče, kajti danes se cenijo vse druge reči, le življenje po lastnih pravilih in merilih ne.

Uf, kakšno vprašanje … pravzaprav se ne morem natanko spomniti, o čem sva se takrat pogovarjali, je pa dejstvo, da sreča spremlja le najpogumnejše. Sama sem se vedno izredno trudila razmišljati po načelu, da moram imeti stalno službo, redne prihodke in podobno. Vendar se, ko se temu odpoveš, odpre celoten univerzum. Ki pa sem ga, seveda, zgrabila. Ta obstaja, in jasno, da ga torej želim!

Zelo aktualno v časih, ko mnogi nimajo poguma slediti sebi in iščejo izključno varnost. Številni denimo prepotujejo svet, vendar ga v resnici ne vidijo in ne doživijo. Tako je tudi na drugih področjih in v tem se skriva osnovni problem današnje civilizacije.

Ljudje so v resnici zelo izgubljeni, saj niso povezani s seboj. Najprej s seboj in posledično niti z vsemi mesti, ki jih obiščejo. Danes je popularno vsem povedati, da si bil tam in tam, da si potoval, vendar v resnici nič od naštetega nima pomena. Bolje je celo vse to gledati po televiziji, enako bo. Tako da: življenje je le eno, kot praviš, in ne bomo večno tu. Obstaja pregovor med ljudmi, ki pravi, da moraš vzeti vse, kar se ti danes nudi, vse, kar ti ponuja življenje. Sama živim vsak dan, kot da je in prvi in zadnji. Trudim se spoštovati sebe in tisto, kar čuti ter mi govori moje srce. Seveda sem zaradi tega nemalokrat udarila z glavo ob zid, kar je povsem normalno in človeško. Gre za lekcije, ki jih ne moremo zaobiti. Vendar sem mnogo večkrat občutila neizmerno zadovoljstvo zaradi odločitev, ki sem jih sprejela, a so bile že v samem pričetku obsojene s strani številnih iz moje okolice. Vedno bodo ljudje, ki bodo govorili, da ne smem in ne morem tako, a sem individuum in odločitve zase moram sprejemati sama, kot tudi sprejeti odgovornost zanje. Zato bi rekla, da je živeti življenje s polnimi pluči edini pravi način, saj nikoli ne vemo, kako bo. In to je to.

Na prejšnjem koncertu, ki si ga imela v Cankarjevem domu v Ljubljani se mi je prvič v življenju prigodilo, da sem imela občutek, kot da ne smem ploskati, saj se mi je zdelo, da bi s tem izkazala nespoštovanje, čeprav seveda temu ni tako …

Nemalokrat se mi zgodi, da ljudi na koncertu povabim k petju in ko ti ne pojejo, nikoli ne pomislim, da jim nekaj ni všeč. Kasneje pridejo do mene in mi povedo, da niso mogli peti, ker jim je bilo žal pokvariti vzdušje. Tako da povsem razumem moment, ki ga opisuješ. Tudi sami se mi večkrat zgodi, da se predam tišini. Zdaj se zdi, kot da laskam sama sebi, vendar sem denimo poslušala Cassandro Wilson v Zagrebu in po treh, štirih skladbah sem ugotovila, da sploh ne ploskam. Popolnoma sem se koncentrirala na pesem, poslušala in se trudila ne narediti nobene kretnje. Zato tvoje občutke še kako razumem.

Vendar kot glasbenica seveda potrebuješ aplavz.

Vsekakor potrebujem aplavz.

Lani si prepotovala praktično ves svet in zdaj se znova vračaš v Ljubljano. Kako je vnovič obiskati neko mesto, ti to predstavlja breme?

Ne, to je krasno! Skušam se spomniti, vendar čez vsa ta leta nimam v spominu niti enega mesta, ki mi ne bi bilo všeč. Ne morem reči, da smo nekje imeli težave z ozvočenjem ali da je bilo to slabo … V vsako mesto se rada vrnem, kajti ta vračanja dojemam kot nadaljevanje druženja. Razmišljam pa o tem, kaj smo imeli na repertoarju prejšnjič, saj ne želim, da se zgodba ponavlja. Sama ne maram ponavljanja. Lepo mi je vračati se in ko prejmem novo povabilo, dobim hkrati tudi potrditev, da je bilo lepo. Tudi ljudje se vračajo.

Izvajaš repertoar, ki je preživel stoletja. Nekaterim bi to na pot postavljalo ovire, medtem ko tebi daje polet.

Zame je to nepresahljiv vrelec. Izvor vsega. Čudež je, da ne glede na to, kolikokrat izvedemo določeno skladbo, ta nikoli ne bo zvenela enako, kajti gre za drugo razpoloženje vseh nas, ki smo na odru, za druge ljudi, ki sestavljajo občinstvo in za drugo mesto, drugo dvorano. Skladbe z nami dobesedno oživijo. So dodaten član zasedbe, živa bitja, ki nas spremljajo. Tudi one občutijo energije, kot mi in publika, kar vse vpliva na kreacijo doživljaja. Momenta, ki se nikoli ne more ponoviti.

Si kdaj pomislila, da bi napisala lastne skladbe?

Sem, in jih tudi imam, vendar … potrebovala sem sto let, da sem se odločila in jasno povedala, da grem peti pred publiko. Še težje se mi zdi deliti z ljudmi te osebne stihe, ki sem jih napisala davno, da niti ne vem več, kdaj. Nisem, še vedno jih nisem pripravljena spustiti od sebe, čeprav bi želela. A ne vem, če sploh premorem dar, ker jih razen mene še nihče ni prebral. Sprašujem se, če imajo moje zgodbe vrednost. Mi je pa všeč zamisel, da jih nekega dne v branje predam nekomu drugemu. Morda za začetek sestri.

Bojan Zulfikarpašić se gotovo odmika od klasičnega sevdaha; je on skladbam dal tisto jazzovsko noto, ki vanje vnaša svobodo?

Vsekakor, vendar ne le on. Morda sem od vseh sama najbliže tradicionalnemu sevdahu, vsaj kar se izvajanja tiče, saj skušam ostati zvesta arhaičnemu zvoku. Vendar rada eksperimentiram, čeprav je tu potrebna pazljivost, kajti linija med pretiravanjem z novitetami in spoštovanjem tradicije je zelo tanka. Vsi glasbeniki, Bojan, Ante Gelo, Boško Jović, sedaj Zvonimir Šestak so ljudje, ki so močno vplivali na vse nianse zvoka, tudi na sliko zgodbe. Bojan res prihaja iz sveta jazza in išče improvizacijske trenutke, kar je fantastično. Prav noro je, koliko glasbe nosi v sebi in prav zato nobena pesem nikoli ne zveni enako. Ne bo je dvakrat odigral enako in posledično je sama ne morem dvakrat odpeti enako. Glasbeniki, s katerimi sodelujem, niso tiste vrste, ki bi le sedeli in čakali, da dobijo note ter odigrali, kar je zapisano. Mi se vsakič znova spustimo v ustvarjanje in pesem je vedno živa. V tem je tudi čar.

Po kakšnem ključu jih izbiraš?

Medtem ko poslušam določeno skladbo, moram biti živa tudi sama. Osebno mi je najbolj bistveno besedilo, zgodba, melodija manj. Najprej jo moram razumeti, zatem se v njej najti ali povezati del sebe s tem, o čemer govori. In vsakič znova si v glavi vrtim film, naredim scenarij, vidim posamezne scene. Vse, kar se dogaja v pesmi, se odvija tudi v moji glavi in če tega ni, potem se te pesmi ne dotaknem, saj je ne bom mogla peti. Čudno, morda.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: arhiv Aquarius Records