Tendenco po ohranjanju tradicije in ljudskosti uspe postaviti v sodobni čas le redkim poustvarjalcem ljudske glasbe, medtem ko je še težje v repertoar, ki je preživel stoletja in številne generacije, vliti življenja.

Kulturno in etnomuzikološko društvo Folk Slovenija, 2016

Izbor šrilanške reprezentativne glasbe ni edini namen Ansambla Lasanthi, temveč se ta skriva tudi v želji približati kulturno-zgodovinsko ozadje dežele, ki je stoletja povezovala pomorske trgovske poti med Azijo in Afriko ter Azijo in Evropo. Zaznamovana s kolonizatorji, versko raznolikostjo in četrt stoletja trajajočo državljansko vojno je seveda morala biti prilagodljiva in odprta za različne vplive, ki se kažejo tudi v glasbeni ustvarjalnosti. To v tem primeru zastopa vokalistka, sicer tudi violinistka Lasanthi Manaranjanie Kalinga Dona in Anita Prelovšek (flavta, pikolo), Tina Kranjec (harmonij, sintetizator), Katarina Šetinc (violina), Ravi Shrestha (kitare) ter Vasja Štukelj (tabla, kahon). A da bi nam sicer prijetno eksotična, a vendar našim ušesom tuja glasba ne postala le všečna, marveč tudi razumljiva, poskrbi slovensko-angleška spremljevalna knjižica, v katero so vpeti kratka predstavitev Šrilanke, tamkajšnja glasba in podrobnejši opisi skladb, ki nadvse dobro orišejo Glasbene podobe Šrilanke, kot je celoten projekt tudi naslovljen.

Že sam naslov, zapisan v množini, daje slutiti, da gre za razgibano glasbeno zbirko. Obredi, najsi bodo le glasbeni ali glasbeno-plesni, imajo zdravilno moč, kar še posebno velja za tradicionalne šrilanške podeželske pesmi, kamor sodijo pesmi ob delu (Ira handa pāna), uspavanke, verske ljubezenske pesmi in pesmi ljudskih iger. V njih se slikajo izobraževalne (Badagini welā, Thandalē) in etične vrednote (Wel yāyaka), so kratke in se najpogosteje izvajajo izključno vokalno ali ob spremljavi plesa ter bobnov. V razponu ene oktave omogočajo obilo improvizacije, medtem ko so ritmi svobodni ali le deloma določeni. Vse te karakteristike skladb, ki se izvajajo na prostem, so slovenskemu poslušalcu morda nekoliko težje razumljive, a bodo zato prav gotovo mnogo lažje našli stik z Ētha ran viman, skladbo iz 70-ih let, ki vse do danes ostaja najpopularnejša pop skladba vseh časov in v katero so vneseni vplivi zahodne popularne glasbe. Poleg filmske skladbe Sanda Komali je na albumu še več predelav iz (indijske) filmske produkcije in te so mnogo bolj melodične. Sodobna popularna šrilanška glasba prinaša glasbo, določeno vnaprej, ki jo izvajajo profesionalci v zaprtih prostorih. V prvi vrsti je namenjena odrskemu izvajanju in je zahtevnejša, saj obsega tri oktave, vanjo pa je vnesenih več tujih vplivov (denimo v skladbi Irene Josephine se čuti vpliv afro-portugalske glasbe iz 60-ih let, medtem ko je Ven purāvē politično-aktivistična). Za najzahtevnejšo velja klasična Mārambarī, saj združuje vnaprej določeno, komponirano, in improvizacijsko izvajanje ter temelji na severnoindijski rāgi Thilakkamod.

Ni le zabava tista, ki opravičuje izvajanje glasbe, kot se to najpogosteje prigodi v zahodnem svetu. Na Šrilanki težijo k vzpostavitvi interakcije z bogovi, planetarnimi božanstvi in demoni. V tem duhu zazvenijo tudi vse solistične podeželske skladbe, ki v izvedbi Lasanthi ohranjajo malce skrivnosten, mističen zvok. A precej bolj melodične so tiste, ki temeljijo na sodobni popularni glasbi. Člani Ansambla Lasanthi vešče prehajajo iz enega v drugi svet in s svojim muziciranjem ustvarjajo čvrsto podlago znotraj katere občasno povedejo s katerim od instrumentov (npr. v Siri däru s kitaro, v Mārambarī in Sanda Komali s flavto ali v Ven purāvē z violino), čeprav imajo ti povečini vendar le spremljevalno vlogo. Bistven je vendar milozvočen, na trenutke morda celo infantilno vibrirajoč, a iskren, čuten in spoštovanje izražajoč glas same Lasanthi, ki je svoj dom na Šrilanki zamenjala s Slovenijo. Tudi zato imajo Kulturne podobe Šrilanke mnogo več namenov od golega izobraževalnega ali zabavnega … že Deekiri (pesem o skuti) preprosto vabi k življenju in v nas prebuja strast.

Nina Novak