Nadvse decentno klavirsko popotovanje.

Klopotec, 2018

Od solističnega klavirskega koncerta, zabeleženega v intimnem prostoru, bi težko pričakovali kaj drugega kot bližino. Glasbe z njenim izvajalcem, izvajalca s poslušalci in poslušalcev z glasbo. Ameriški pianist Anthony Coleman, tudi pisec za All About Jazz in Bomb, se je oktobra leta 2016 pomudil v Ljubljani in nastopil v Pinelini dnevni sobi, tako rekoč zasebnem prizorišču nekdanjega direktorja Druge godbe, Roka Koširja, ki je svojo dnevno sobo odprl najprej slovenskim, nato pa še drugim glasbenikom vseh žanrskih opredelitev. Prav tam je denimo svoj zadnji koncert izvedel Tomaž Pengov, koncert tega avandgardnega jazzovskega pianista pa je predstavljal poseben izziv iz dveh razlogov: prvič, ker je bilo v sobo potrebno pripeljati pravi koncertni klavir, in drugič, ker se je koncert snemal, rezultat česar je album Live at Pinelina dnevna soba v izdaji Klopotca, ki v zadnjih letih sodeluje z italijanskim oblikovalcem in glasbenikom Nicolom Guazzalocom. Prepoznavno umetniško oblikovanje na rjavem kartonu je tako postalo ena od prepoznavnih oblik posebne glasbene edicije, v katero sodi tudi omenjeni album.

Anthony Coleman se posveča tako avandgardi kot free jazzu in klezmerju, sicer pa je v osemdesetih in devetdesetih letih minulega stoletja tesno sodeloval z Johnom Zornom. Takrat je deloval tudi v skupini Sephardic Tinge and Selfhaters. V njegovih kompozicijah, a tudi solističnih nastopih, se odražajo številni vplivi, s katerimi je prežeto njegovo glasbeno udejstvovanje, med drugim jevrejske glasbe. Ta pravzaprav predstavlja njegovo ozadje, v katerega vnaša improvizacijske postope. Vse našteto je zaznati tudi v glasbi tega koncerta, na katerem je izvedel tri avtorske kompozicije (Matronly Cambridge, Oogenera in Sad Strut) in tri priredbe, Navidad Negra Joséa Barrosa, Sweet and Lovely Gusa Arnheima, Charlesa N. Danielsa in Harryja Tobiasa ter I an Beginning to See the Light Dukea Ellingtona, Dona Georgea, Johnnyja Hodgesa in Harryja Jamesa.

Vse skladbe so zlijejo v zvočno celoto, ki premore raznolike odtenke tako čustvovanja kot samega podajanja v srž glasbe in nenazadnje mističnega zbliževanja z njo. Kompozicije so valujoče, ves čas se prelivajo iz sferičnih stanj iskanja glasbene misli do prebujenja, ki vabi naprej, k novim mislim. Vse to seveda velja za poslušalce. V nasprotju z njimi ima Anthony Coleman še kako začrtane poti in če mu zares prisluhnemo, ga težko odvojimo od samega instrumenta. Zdi se, da klavir zanj ni orodje, temveč on sam, saj sta popolnoma zlita in prav takšna je tudi glasba. Globoka, občutena in pristna. Tudi zato ta izdaja ni namenjena hitro živečim ljudem, ki si nikdar ne dopustijo ustaviti se. Prav nasprotno. Ta solistični posnetek koncerta zahteva popolno koncentracijo, kajti šele takrat nam bo zares razkril vso lepoto ter v nas vzbudil številna vprašanja, ki ne le da bi si jih bilo dobro, temveč si jih je prav nujno postaviti, če želimo živeti polno, iskreno življenje. In kar je pravzaprav še najboljše: ob vsakem poslušanju je navkljub minimalizmu teh vse več in več.

Nina Novak