Besedila pesmi

Besedila pesmi so nosilci glasbenih zgodb

Pred nekaj leti je v veljavo stopila nova zakonodaja, v kateri so določene kvote predvajanja slovenske glasbe na radijskih valovih, kar je vzbudilo in še vzbuja neodobravanje. A neupravičeno. Slovenski glasbeniki, še posebno tisti, ki uglasbijo in izvajajo slovenska besedila pesmi, so omejeni na majhen trg. Če ne bodo imeli podpore domačih poslušalcev in medijev, bodo sčasoma primorani prenehati ustvarjati. Ni treba poudarjati, da je zaradi izogibanja predvajanju slovenske glasbe, kar marsikateri urednik še vedno počne, slovenska kultura obravnavana kot manjvredna in da bo, prepuščena konkuriranju ameriškemu trgu, po katerem se marsikateri bolj komercialno naravnani glasbenik že tako pretirano zgleduje, obsojena na propad.

Pred samo sodbo se velja v slovensko glasbo temeljiteje poglobiti in se ozreti ne le na melodični potek posameznih skladb, nastalih na slovenskih tleh, temveč v enaki meri upoštevati tudi pogosto spregledana besedila pesmi.

Besedila pesmi so nosilci glasbenih zgodb 1

­­­Kakovostne slovenske glasbe je namreč zares veliko. Težava je le v tem, da glasbeni urednik kot specializiran poklic z izjemo nacionalnega medija več ne obstaja, pa še ti se pogostokrat prilagajajo trgu v želji biti všečen množičnemu okusu, ki pa bi ga morali oblikovati prav sami. Kritika je zato še edino relevantno javno mnenje, vendar ta pride le do glasbeno že tako poučenih poslušalcev, običajno vpetih v različne oblike kulture, zaradi česar jim besedila pesmi pomenijo prav toliko kot bogate harmonije, razgibane melodije in interpretacijska dovršenost.

A živimo v svetu, kjer se glasbe ne posluša več zares, saj ta najpogosteje predstavlja le zvočno kuliso, v kateri so besedila pesmi povsem nepomembna. Namen tovrstnega predvajanja ni slišati, temveč ustvariti zvočno podlago za pogovor in beg pred samoto. Tišino. Nemost. Odsotnost zvočnih dražljajev, ki jih je danes toliko, da jih nismo več zmožni niti zaznati, kaj šele reflektirati.

­­­Nekoč je bila vloga glasbene umetnosti precej drugačna in besedila pesmi so bila obravnavana enakovredno glasbenemu poteku. V zlatem obdobju slovenske popevke so glasbo pisali vrhunski komponisti jazza in zabavne glasbe, najpogosteje klasično izobraženi glasbeniki, kakršna sta Jože Privšek ali Urban Koder, medtem ko so bila besedila pesmi plod cenjenih pesnikov, denimo Gregorja Strniše ali Milana Jesiha. Bogate orkestracije, razgibana harmonska podoba in širok melodični razpon so le nekatere od osnovnih glasbenih značilnosti skladb takratnega obdobja, besedila pesmi pa so bila pisana dramaturško in so vsebovala pestro metaforiko. Tudi vokalisti so bili skrbno izbrani in teh je bilo malo.

Danes, le dobrega pol stoletja kasneje, skladbe prej izjemoma kot praviloma odlikujejo zgoraj naštete karakteristike. Tudi besedila pesmi so najpogosteje goli niz besed brez pomena. A se s tem ne bi smeli zadovoljiti, še posebno ne upoštevajoč, kako bogata je v resnici slovenska kultura, česar se zavedajo tudi glasbeniki, ki zadnja leta besedila pesmi znova zamenjujejo s poezijo. Med vidnejšimi so, denimo, Nika Solce, Duo Ponte, Malunca in drugi, medtem ko jazz v tem pogledu že desetletja bogati Mia Žnidarič. Rudi Bučar in Ajda Stina Turek se prav tako opredeljujeta za kakovostna besedila pesmi, pri čemer prvi velja za kantavtorja, medtem ko druga posega (tudi) po besedah drugih avtorjev.

Tudi Nina Novak Oiseau, pesnica in kantavtorica, sodi med tiste pisce, ki jih odlikujejo bogata metaforika in izvirna, pogosto dramaturško pisana, nemalokrat uglasbljena besedila pesmi, in te izvaja bodisi sama ali pa jih preda interpretacijsko enako močnim, vendar žanrsko raznolikim izvajalcem.