Eden redkih albumov popularne glasbe, ki uspe ohraniti poslušalčevo pozornost od začetka do konca in jo obdržati celo potem, ko se zdi, da v spremljevalni podlagi ni mogoče zaslišati ničesar novega več. Album, poln izpovedi brez primere, ki pospešijo poslušalčev utrip, naježijo kožo in vzbudijo občutja sreče.

Celinka, 2015

Vsestranski dolenjski glasbenik, ki si je nadel umetniško ime Bort Ross, je širši javnosti morda znan kot vokalist druge postave skupine K.U.T. Gas z začetka novega tisočletja, vendar je mimo tega doslej pretežno deloval iz ozadja – kot avtor, tonski tehnik in “cover” glasbenik. Kljub temu je vsa leta ustvarjal lastno glasbo in jo v zadnjih desetih, kar je nastajal prvenec Sančo Pansa, skrbno skrival pred očmi javnosti. Da je za (pogum) potreboval tako dolgo, se bo morda marsikomu zdelo nenavadno, vendar že prvo poslušanje daje vedeti, da so skladbe v tem času dozorele in da so se koščki njegovega glasbenega mozaika postavili na svoje, pravo, mesto. A da ne gre za klasičen pop album, četudi sodi ravno v ta žanr, daje slutiti že patinasta vizualna podoba naslovnice, ki zaobjema potovanja, iskanja, raziskovanja, opažanja, zaznavanja … tako zunanjega kot notranjega sveta.

Že prva skladba Led prepriča v močan avtorski značaj, ki se kmalu zatem prevesi v eno najbolj popolnih pop skladb, Sama je. Vokalni vstop, pospremljen s tišino, medtem ko se mu trenutek zatem pridruži eho na klaviaturah, ki ga razbije enakomerna kitara, in harmonika, vnešoč toplino, ter vokal Nine Radkovič med seboj do skrajnosti prežemejo posamezne instrumentalne, tudi vokalne linije. Isto velja za preostale pesmi, a Sama je vendar ostaja dokaz, da glasba nastane iz tišine in da je vsakemu glasbeniku največja ljubezen kar pesem sama. Karakterji posameznih skladb se med seboj razlikujejo, za kar je poleg vokalne gostje Nine Radkovič zaslužna tudi Anika Horvat, ki obarva Ostajaš in Še na tisti dan, najbolj prijazno pesem komercialnim radijskim postajam, a tudi najbolj monotono in posledično eno (naj)manj zanimivih. V središče instrumentalne podlage večine pesmi so postavljeni bobni, ki narekujejo samo strukturo, vendar osrednja vloga pripada izrazitemu basu, ki poskrbi za sočnost, kompaktnost in dodatno globino, kdaj celo temačnost, ki pa nikdar ni mišljena kot črnina, temveč prej kot ponujena svetlina, ki se ji lahko odzovemo, če tako želimo. Četudi spremljava ni pretirano bogata, temveč okrnjena do mere, kjer je čutnost lahko kar najbolj poudarjena, in polni praznino, sestavni del glasbe, Bort s pomočjo spremljevalnih glasbenikov vanjo vnaša zanimive elemente, ki poskrbijo za posebnosti, kakršen je klavirski uvod v Moja jutra, ki ga pospremi kitara, vokalni vzklik v Ostajaš ali bogati spremljevalni vokali v Namesto sonca, ki bi jim vzporednice morebiti lahko iskali pri zasedbi Bee Gees. Album se sklene s skladbo Ko bo julij ob le kitarski spremljavi, ki še dodatno poudari kantavtorsko plat Borta Rossa, čeprav si avtorstvo pogosto deli, med drugim z Alanom Vitezićem, Tomislavom Jovanovičem Tokcom in Miho Guštinom Guštijem.

Kljub temu, da posamezne skladbe gradi po klasičnem modelu, vendar govorimo o velikem avtorskem presežku. Večina skladb se prične v nežnih, umirjenih baladnih tonih, ki se po prvi tretjini razrastejo in vključujejo empatijo ter razumevanje drugega: »če zgrešiš moj dotik, ti bom odprl vrata za umik« (Namesto sonca), romantično strast: »gledam te, ko spiš, božajo te sanje, nežno vlivaš tople barve na platno neba« (Greh) in eksistencialna vprašanja, ki se skrivajo znotraj umetnikove ljubezenske poetike: »le drobtini sva v vetru, mali piki na planetu, tihi ptici v preletu čudnega neba« (Moja jutra). Bort Ross tako suvereno polaga pozornost tudi na jezik, ki meji že na poezijo. A preprostost, ujeto na album, prav zato zlahka povzdignemo. Sančo Pansa se bo brez najmanjšega dvoma zapisal v zgodovino in postavil ob bok doslej najbolj kultnim, večnim, trem albumom slovenske popularne glasbe: Odpotovanjem Tomaža Pengova, Pobarvanki Mie Žnidarič in Klaviaturi lastovk dua Malunca. Vendar ga je potrebno poslušati, mu prisluhniti in ga slišati. Kar pa, se bojim, dandanes mnogi več ne znajo.

Nina Novak