Na koncertno-pogovornem ciklu Dueti smo se med septembrom in decembrom lani v družbi izbranih vokalistk ter spremljevalnih instrumentalistov posvečali osnovnim značilnostim različnih glasbenih oblik. Cikel je finančno podprla Mestna občina Ljubljana, potekal pa je – večinoma v epidemiji koronavirusa prilagojenih pogojih – vsak tretji četrtek v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani. Na sklepnem večeru smo se v družbi lutkarke, oblikovalke in glasbenice Brine Vogelnik ter kitarista Luke Ropreta ozrli na ključne prelomnice v zgodovini pop glasbe, osnovne termine, s katerimi se srečamo v njenem okviru, in problematike, ki se jim zaradi splošne razširjenosti tega žanra preprosto ne moremo izogniti.

Zasedba Brina, katere del sta tudi Brina Vogelnik in Luka Ropret, je doslej izdala tri albume: Mlado leto, Pasja legenda in Slečena koža. Niti mednarodna gostovanja niti festivalski odri, čeprav povečini tisti, ki gostijo imena world musica oziroma glasb sveta, jima zato niso tuji. So jima pa, upoštevajoč dejstvo, da pop prej kot vse druge glasbene ali neglasbene značilnosti opredeljuje prav popularnost oziroma prepoznavnost, prinesle uspeh tudi izven meja Slovenije. To je Brino Vogelnik postavilo na mesto naslednice imenom, kot so Marjana Deržaj, Jelka Cvetežar in številni drugi vokalisti, s katerimi se je razvoj zabavne glasbe pri nas začel in ki jim le težko najdemo vzporednice z izvajalci posameznih kasnejših slogovnih usmeritev, denimo danceom, dekliškimi glasbeno-plesnimi skupinami, turbo folkom ter drugimi. Ti preizkusa časa niso prestali, so pa prevzeli številne vzorce drugih zvrsti in jih prilagodili zakonitostim popa, znotraj katerega vladajo preprostost, klišejskost ter predvidljivost. Prav zaradi tega ob sočasni nujnosti pojavljanja pop izvajalcev v medijskem prostoru pop prej kot za glasbeni žanr opredeljujemo kot način ustvarjanja. Gre za enega najbolj razširjenih družbenih pojavov, ki se mu zaradi vseprisotnosti ni mogoče izogniti, in obenem najpreprostejši glasbeni žanr, katerega edini namen je všečnost.

Pop glasba je izjemno široko polje in je vse od pojava doživela več prelomnic, nanjo pa se vežejo tudi številne problematike. A v povezavi z njo srečamo tri termine: zabavna glasba, popularna glasba in pop glasba. Po definiciji naj bi prva opredeljevala nepretenciozno glasbo, ki služi predvsem vzbujanju prijetnih občutkov in zabave, popularna glasba je množično razširjena, nezahtevna ter neinovativna, pri čemer se v Ameriki izraz uporablja tudi kot opredelitev podzvrsti zabavne glasbe – poznamo namreč termin american popular music –, medtem ko za pop glasbo šteje vsa množično razširjena glasba angloameriškega izvora dvajsetega stoletja, ki ne sodi pod resno ali ljudsko glasbo. Seveda, definicije so eno, praksa pa vsaj v Sloveniji kaže, da termina zabavna in popularna glasba enačimo, medtem ko pop glasba velja za njen oziroma njun podžanr. Kako pop opredeljujeta vidva?

Brina Vogelnik: Pop je resnično zelo širok in zaobjema, tako vsaj menim sama, praktično vse žanre. Dejansko tudi skladbe Frederica Chopina, če jih velikokrat poslušamo, in skladba Für Elise Ludwiga van Beethovna sodijo v pop glasbo. Kajti gre za skladbe, ki so popularne, čeprav prihajajo iz sveta klasične glasbe. Podobno je z etno glasbo, primer katere je senegalski zvezdnik Youssou N’Dour, ki je po celem svetu zaslovel z avtorsko skladbo 7 Seconds. Zato bi rekla, da je pop pravzaprav vsa glasba, namenjena množicam ne glede na žanr.

Luka Ropret: Osebno pop prej kot samo zvrst glasbe dojemam kot način pristopanja k ustvarjanju glasbe. Naj me popravi, kdor se s tem ukvarja, saj nisem poznavalec glasbe v tem teoretično-razvojnem smislu, vendar jo poslušam od malega. In del tega je tudi moje odraščanje, ki je bilo v osemdesetih letih vezano na pop glasbo. Zato bi rekel, da je pri popu najpomembnejša komponenta biti všečen. Ta glasba je ustvarjena za ljudi, konkretneje za čim več ljudi, navsezadnje pa je pomemben del pop glasbe tudi vprašanje, kako z njo zaslužiti oziroma kako z njo zaslužiti čim več. A kot je že Brina omenila, k popu sodi tudi zvezdništvo. André Rieu denimo ni izjemen klasičen glasbenik, saj so njegova dela povsem sproducirana, prav to pa je še ena od lastnosti te glasbe: vse je ustvarjeno z namenom in ničesar se ne prepušča naključju.

Potemtakem bi pop lahko opredelili kot nekakšen krovni žanr vseh ostalih zvrsti. Pravkar sta izpostavila nekaj neglasbenih elementov, ki opredeljujejo pop glasbo, katere pa so njene glasbene značilnosti?

Luka Ropret: Obstajajo vzorci, kako napisati dobro pop melodijo, a menim, da najbolj izstopata enostavnost in predvidljivost. Pop glasba le redko preseneti oziroma so presenečenja tako majhna, da se zdi, kot bi se poslušalec ob poslušanju dobesedno moral počutiti udobno, neogroženo. Pogosto je tudi banalna, vendar to ne pomeni, da ta glasba, kot radi rečemo, ne dela. Drugo je seveda sama forma, ki jo obvezno tvorijo klišeji v smislu kitica, kitica, refren, kitica, refren, nekakšen most in po koncu vnovičnega refrena obvezna modulacija. Brez te pop pesmi ni. Prav tako redko pride do menjave tempa ali večjih agogičnih intervencij, upočasnjevanja ali pohitrevanja. Skratka, vse je zelo predvidljivo.

Brina Vogelnik: Ena od značilnosti je tudi sama dolžina skladbe, ki nikoli ne preseže sedmih minut, najbolje pa je, če je ta dolga le dve ali tri minute, kar je najbrž posledica mehanskih stvaritev. Gre za dolžino, ki se je prijela zaradi idealnega radijskega formata.

Po pravkar povedanem se je težko strinjati s splošnim prepričanjem, da je popu dovoljeno vse. Pravzaprav bi prej rekli, da je ustvarjanje znotraj pop glasbe zelo zamejeno in tudi omejeno. Brina, kako blizu so tebi ta pravila?

Brina Vogelnik: Dobro pop pesem je v resnici zelo težko narediti in denimo v Brini, kjer delujeva oba z Luko, nas glasbenike združujejo podobni pogledi na ustvarjanje. Vse nas zanima doseči več, zato smo na vajah izredno kreativni. Glasbo ustvarjamo intuitivno, spontano. Preizkusimo zamisel nekoga od nas, in če nam ni všeč, poiščemo drugo pot. Povsem drugačno izkušnjo imam z Janezom Dovčem, s katerim sva soustvarila album Pomladne sanje. On se je projektu zelo posvetil, a je ohranil razumnost, saj je skladbe gradil po vnaprej določenem načrtu, kar je bilo meni zelo zanimivo in je pripeljalo do povsem drugačnega rezultata, zato se njegovih besed večkrat spomnim.

Sicer pop ne le v Sloveniji, temveč na splošno v svetu velja za najbolj razširjeno glasbeno obliko. Njegova produkcija je namreč izjemna. A če se ozremo na zadnjih nekaj desetletij, uvidimo, da klasično strujo popa vendar tvorijo predvsem balade. Preizkus časa so večinoma preživele prav te, medtem ko druge slogovne usmeritve običajno trajajo dokaj kratek čas. V devetdesetih smo bili tako z nekajletnim zamikom v primerjavi z Ameriko, pa tudi sosednjo Hrvaško, priča pojavu dance glasbe, ki so jo zastopale Sendi in Power Dancers, kasneje dekliškim skupinam, kakršna je bila Foxy Teens, pa turbo folku … Kakšen je vajin pogled na vse te kratkoročne glasbene vznike?

Luka Ropret: Zanimivo je, da dejansko ostanejo le balade, kar lahko pojasnimo s tem, da se okusi spreminjajo, medtem ko so balade del nekega splošnega sprejemanja. Na vse te skupine, ki si jih omenila, in verjetno se bo grdo slišalo, gledam kot na produkte. Ozadja ne poznam in ne želim nikomur delati krivice, vendar običajno za produkti te vrste stojijo ljudje, vešči organizacije. Denimo Foxy Teens … kot rečeno, ozadja ne poznam. Morda so bile dekleta sošolke in so si tega želele, vendar jih je ne glede na to nekdo moral pripeljati do pesmi in celotne podobe. Nekdo jih je moral plasirati na sceno in to je bistven del uspeha. V Sloveniji imamo ogromno kakovostnih glasbenih izdelkov, ki pa morda niso dobro predstavljeni na samem tržišču. Glasbeniki, ki stojijo za njimi, so svojemu delu predani, vendar je v popu ravno nasprotno, vsaj kolikor je znano meni. Tisti, ki poje, najpogosteje ni idejni vodja, temveč je na nek način podrejen drugim.

Pop kot ideja torej, ki pa za razliko od denimo jazza, rock’n’rolla ali punka nikoli niti ni bil izraz uporništva.

Luka Ropret: Punk je izgubil revolucionaren naboj, saj danes mladi nosijo majice z napisom Sex Pistols, vendar ne vedo, za kaj gre. Dejstvo je, da se je uporništvo, vključno s samo podobo posameznega žanra, počasi preželo s pop kulturo. Punk je tako postopoma prenesen v pop, kjer se še vedno srečamo z neposrednostjo in nemelodičnostjo, kar sta značilnosti punka, vendar sta izgubili angažiranost. Preprosto: vzorci so ostali, ne pa tudi revolucionarni naboj.

S popom se sicer srečamo ne glede na to, katere zvrsti glasbe poslušamo, saj gre za glasbo, ki je praktično vseprisotna. Je zato prav pop tisti, ki nas vse oblikuje in navsezadnje izoblikuje, ne le glasbeno, saj vemo, da je v času najstništva denimo prav glasba tista, ki nas življenjsko usmerja?

Brina Vogelnik: Glasba ima resnično velik vpliv na nas. Gre za čustveni jezik, vendar mi je zanimivo opazovati, kako zelo drugače odraščajo različne generacije. Vsaka ima svojo glasbeno zvrst, in če je v mojih študentskih letih to bil punk, tudi rock, ima dandanes to vlogo narodnozabavna glasba, ki jo določeni mladi dojemajo kot ideal, kar je meni osebno povsem nerazumljivo.

Luka Ropret: Gre za glasbo, za katero je bilo nekoč jasno, da sodi le na veselice, vendar je ta, spet, vzela vzorce popa. Narodnozabavna glasba in pop glasba danes nista več členjeni na posamezne komponente, temveč je ločnica med njima zabrisana, saj pop danes ni nujno urbana glasba, kar je vedno bila.

Bi rekla, da gre za posledico tega, da je bila prav narodnozabavna glasba v zadnjih letih na televiziji prisotna v precej večji meri kot ostali žanri?

Brina Vogelnik: Najbrž gre za proces, ki je trajal več let, vendar je ključnega pomena odločitev urednikov, ki so v določenem trenutku dopustili, da narodnozabavna glasba izpodrine ljudsko, kar je seveda privedlo do tega, da številni ljudje enačijo ljudsko glasbo z narodnozabavno, čeprav žanra nimata niti istih korenin in en velja za staro, drugi pa za mlado glasbo.

Luka Ropret: Meni je le žal, ker se tako na radijskih kot televizijskih postajah favorizira preprostost. In to v kontekstu vseh glasbenih zvrsti. Danes se pop dela po ustaljenih in preverjenih vzorcih, v katerih prednjačita predvidljivost ter sigurnost. S tem ni nič narobe, sam zelo cenim dober pop izdelek, a le, če ljudje za njim stojijo. Me pa moti umetno forsiranje enostavnosti. S kolegi se velikokrat sprašujemo, zakaj ne ustvarimo dobre pop pesmi oziroma, kot pravimo, pa upam, da s tem ne bom koga užalil, kretenske pesmi, ki se bo vrtela in s katero bomo zaslužili. Vendar vedno znova zaključimo, da ne moreš narediti kretenske pesmi, če nisi vsaj malo kretenski. Ironično, a logično. Za tem, kar delaš, moraš stati. Kar igraš, mora priti iz tebe. Potem dela. Če v glasbo, ki jo izvajaš, ne verjameš, ne bo prav nobenega učinka.

Se je pa zabavna glasba pri nas pojavila že v času ilirskega gibanja, ko so nastale pesmi, ki so kasneje ponarodele, v medvojnem obdobju pa so jih izpodrinili šlagerji in romance. Za razliko od nje se je pop glasba razmahnila šele po drugi svetovni vojni, s pojavom radia, ustanovljenega leta 1928, in kasnejšim vznikom prvega zabavljača Frana Milčinskega Ježka. K razvoju popularne glasbe je veliko prispeval tudi Bojan Adamič, vendar navkljub temu do sredine petdesetih let prevladuje instrumentalna glasba. Vokalisti se pojavijo kasneje, kot prva Jelka Cvetežar, zatem Marjana Deržaj, Majda Sepe, Beti Jurkovič, Stane Mancini in številni drugi, ki zasijejo na prehodu iz petdesetih v šestdeseta leta oziroma s prvim festivalom Slovenska popevka, izvedenim na Bledu leta 1962. Tudi San Remo, Opatija, Zagreb, Split so festivalska mesta, kjer nastopajo in prejemajo nagrade Slovenci, vendar se zdi, da danes festivali nimajo več prav nobene teže. Morda tudi zato, ker za izvajalcem ne stojijo več skladatelji, pesniki, orkester in v ospredju že dolgo niso več skladbe, ki so se nekoč pele v alternacijah. Kdaj je po vajini oceni začelo prihajati do banalizacije zabavne glasbe?

Luka Ropret: Vse zgoraj našteto lahko pojasnimo s tem, da se je v šestdesetih in sedemdesetih letih snemalo z namenom predvajanja na radiu. Zato so studio imele le radijske postaje, medtem ko so drugi vzniknili šele konec sedemdesetih. Denimo Tivoli, Metro in drugi. Seveda, radio je institucija, kjer vsak opravlja svoje delo, zato je normalno, da so za izvajalci stali vsi našteti ljudje. Takratni pop je bil dodelan in tudi dobro plasiran, kajti če si želel imeti pozornost, si jo lahko dobil le na radiu ali televiziji. Festivali pa so ponujali vse omenjeno, kar ni malo, a se je to začelo izgubljati sorazmerno z večanjem radijskih in televizijskih sprejemnikov, pa tudi s tujimi programi, ki so jih ljudje, vsaj tisti z dostopom, poslušali. Takšen je bil denimo Radio Luksemburg, ki je vrtel moderno glasbo. Večja medijska pokritost je zato prvi razlog za rahljanje zgoraj naštetih vezi. Pop brez podpore medijev preprosto ni mogoč, kajti pri njem je v ospredju vidnost.

Brina Vogelnik: Vsekakor gre za medije, kajti ko je bilo teh malo, so ljudje njihovemu izboru zaupali. Verjamem, da so verjeli festivalski ponudbi. Prepričani so bili, da je nekaj dobro, če je na festivalu, in so si zato želeli slišati novosti. Z medijskim razraščanjem in posledično individualizacijo pa se je vse skupaj izgubilo. Če se ozremo nazaj, vidimo, da smo vsako desetletje korak bliže današnjemu načinu življenja, znotraj katerega je pomembno le še, kdo si ti sam. Zato ljudje ne zaupajo več festivalom in se teh ne udeležujejo z namenom, da bi slišali dobro glasbo, temveč izbirajo tisto, kar že poznajo.

Prej smo že omenili sproduciranost pop izdelkov. Je prav pop glasba tista, ki produkcijo najbolj izrablja in pogosto tudi zlorablja?

Luka Ropret: Zadnje čase v avtu pogosto poslušam radio in pop glasba me resnično preseneča, vendar v smislu vzbujanja vprašanja, kaj to, kar slišim, sploh je. Marsikdaj zasledim znane vzorce, ki so nekje, kot sem že prej rekel, delali, zato so jih izvajalci vzeli in na podlagi teh naredili novo pesem. Verjetno misleč, da če je delalo tam, bo tudi tu. Vendar ne, gre za že slišano, zato ne bo delovalo. Nisem prepričan, ali to delajo načrtno ali ne, z željo, da nas pesem spomni na nekaj, kar že poznamo, in bi nam zato bila všeč. Tega ne vem, vendar gre za dokaj pogost pojav, ki me preseneča. Je pa res, da je zelo težko biti inovativen pri toliko pravilih.

Brina Vogelnik: Zdi se mi, da se poslavljamo od plošč in cd-jev, pred nami pa je digitalna doba, ki prav tako še ni povsem zavzela naših življenj. Nahajamo se v nekem izgubljenem času. Vse se postavlja na novo in ne vemo, kaj nas čaka, tudi in predvsem v glasbenem smislu.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: Jan Prpič