Sobivanje avtohtone tradicije z modernejšimi glasbenimi oblikami s skupnim imenovalcem: Istra.

Aquarius Records, 2015

Živimo v časih, ko so tehnične zmogljivosti ohranjanja ljudske dediščine na višku, a se navkljub temu zdi, da bolj kot kdajkoli prej izgubljamo stik s svojimi koreninami in jih pogosto celo zavračamo. Pri nas si za ohranjanje istrske glasbene dediščine v avtohtonem slogu prizadeva zasedba Vruja, medtem ko jo Rudi Bučar skuša popularizirati in približati mlajši generaciji z avtorskimi skladbami v duhu istrske ljudske glasbe. Na sosednjem Hrvaškem je Bruno Krajcar ubral srednjo pot, ki se še posebno odraža na albumu Istraditional, odetem v barve Istre: modrino morja, sivino kamnitih zidov, zelenilom oljk in rdečico zemlje, terra rosse. S stopinjami, vpetimi v notno črtovje, jim je pridal še eno simboliko. Sicer gre za glasbenika, ki je doslej prejel mnoge nagrade (Porin, Status, Besida, Istriana idr.) prav na področju ohranjanja istrske pesmi. Naslanja se na edinstvenost istrske lestvice, uvrščene pod nematerialno UNESCO zaščito in netemperirana pesem oz. dvoglasje tesnih intervalov občasno le vokalno, drugič instrumentalno in slednjič kombinirano ima posebno vlogo ne le v istrski glasbi, temveč tudi na tem albumu.

Krajcar je namreč izbral deset istrskih ljudskih skladb in jih podvojil, pri čemer je vsaka dobila uvod v pristni folklorni izvedbi. V veliki večini gre za posnetke arhiva Radia Pula z izjemo dveh, ki sta iz avtorjevega arhiva. Ti predstavljajo izjemno dokumentarno gradivo in se v nadaljevanju zlijejo s priredbami istih skladb v duhu jazzovske, blues, bossa nove, rock glasbe in drugih modernih žanrov z izrazitim avtorskim pečatom samega Bruna Krajcarja. Slednjemu so se pridružili tudi mnogi gostje, od katerih velja še posebno izpostaviti skupino Putokazi (Ne zna Tone), Alena Vitasovića (Sve spod mi Raklja) in Gabi Galant Jelinić (Blizu Žminja grada). Skladbe so zaradi osrednje teme, ki doživi več ponovitev in variacij, enostavne, a zaradi izvirnih istrskih narečij postanejo zapletenejše, medtem ko jih dopolnjuje instrumentalna spremljava, vključujoč mnoge solistični vložke, sodobne in medžanrske zvočnosti, zaradi česar skladbe dobijo posebno melodičnost in posledično je tudi njihov domet precej večji. Primer tega so morebiti spevne in lahkotne Da bi znalo sunce govoriti, Draga nam je zemlja in Brkica.

Preskoki med izvirniki in priredbami, ki skušajo biti všečne tudi neljubiteljem ljudske (istrske) glasbe in nekoliko mlajšemu občinstvu, zagotovo predstavlja pot, ki istrsko glasbeno identiteto, s katero je Krajcar povezan že več stoletij, združuje s časom, v katerem živimo. Zaradi vpliva različnih žanrov in avtorjevega mehkega ter toplega vokala izdelek zveni svetovljansko in nadvse radiofonično, medtem ko tradicije ne oskruni, a hkrati na račun njene ohranitve niti ne žrtvuje zanimanja zanjo. Celo nasprotno, na Istraditionalu je nekaj, kar prisrčno vabi v glasbeno nedrje Istre.

Nina Novak