Prvenec Daniela Vezoje išče vzporednice z glasbo preteklosti, v katero skuša avtor umestiti tudi sebe.

Samozaložba, 2016

Med Dublinom in Ljubljano razpeti Daniel Vezoja, ki je prej deloval v skupini TranStation, se opira na folk glasbo in se umešča med kantavtorje, medtem ko osnovo združuje z vplivi rock, americana, country ter blues elementi. Z ozirom na to in dejstvom, da so vse skladbe napisane v angleščini (velja omeniti, da s stališča dikcije odlično izvedene), zlahka najdemo vzporednice z ustvarjalnim opusom Boba Dylana ter Patti Smith, kateri je posvetil skladbo Chelsea 1972. Vanjo je gotovo vključil občudovanje do časa, ki ga sam zaradi mladosti ni nikdar doživel, a se očitno z njim čuti izredno povezanega. Gre za fenomenom bitniške generacije, ki se v tem primeru najbrž ne omejuje le na glasbene osebnosti, temveč tudi literarne, kar pojasnjuje omembo poeta Allena Ginsberga v samem besedilu skladbe. A če se vrnemo v naš čas in ozremo na glasbo tega prostora, prvenec Where The Light Resides spomni na izdelek zasedbe F.O.R. s sosednje Hrvaške izpred dveh let ter na nekoliko starejši projekt Slovencev The Puzzled.

Osnovo vseh v akustiko odetih skladb predstavlja (akordična) spremljava na kitari, ki se prepleta z več kitarskimi linijami in utripom bobnov. Ti podprejo strunsko osnovo, medtem ko sicer nadvse kompaktno instrumentalno spremljavo le mestoma popestrijo klavir, Rhodes, pedal stell in drugi. Od tega modela odstopata Suzanna Smiling in bluesovska, obratov polna Leaving Town Tomorrow. Večini skladb so skupne izredno melodične in spevne vokalne linije, za katere bi vzporednice prej kot v kantavtorski ustvarjalnosti našli v pop glasbi. Najboljši primer tega je Cat In The Alley, vendar misel na to odvrača okrnjena instrumentalna spremljava s kancem mračnega razpoloženja, ki veje iz večine pesmi. Daniel, sicer mehke barve glasu in nežnega vibrata, s katerim zaključi takorekoč vsako frazo, v glasbo vnaša melanholijo, hrepenenje in kanec skrivnostnosti, pri čemer pa navkljub žalosti ostaja prepreden s svetlobo ter upanjem. Prelomnico prinese eden od dveh duetov z Joanno Marie, I Hope The Wind Knows, folk-country poema z dokaj klišejsko melodično linijo in izvajalsko precej mrtvima vokalnima linijama, ki sta res izvedeni korektno, vendar v njima ni zaznati energije, zaradi česar se je smiselno vprašati tudi o iskrenosti. Joanna Marie gostuje še v zaključni Lullaby, medtem ko se vmes zgodita še že omenjena Chelsea 1972 in vokalno prav tako šibkejša Leaving Town Tomorrow.

V prvih skladbah, vpetih na Where The Light Resides, se je Daniel Vezoja pokazal kot avtorsko in izvajalsko nadvse izrazen glasbenik, ki zna vokalno linijo dvigniti na ravno pravih mestih in tako še močneje zaigrati na čustva ter predati sporočilo. Tudi instrumentalni solistični vložki so skrbno izbrani in nastopijo le občasno, kar skladbam daje preprostost, tudi potrebno poljudnost. Vendar žal druga polovica albuma deluje nekoliko prisiljeno in ga bo zato dokončno umestilo šele prihodnje delo.

Nina Novak