Ustna harmonika, značilna predvsem za blues, se je tokrat prikradla med glasbo, ki se spogleduje tako z balkanskimi vplivi in sevdalinko kot elementi arabske, turške ter indijske glasbe.

Greenger Records, 2016

Dvojec v sestavi Dražena Franolića na oudu, arabski lutnji, in Kamenka Ćulapa na tolkalih, kot so odu, tar in mazar, sta ljubiteljem balkanske glasbe in vzhoda že dodobra znana, ne nazadnje sta izdala že dva albuma. Ustnega harmonikaša Marka Jovanovića pa smo imeli doslej za razliko od njiju priložnost spoznati v le nekaj skladbah, vendar je v njih zavladal tako nenavaden spoj vzhoda z zahodom, da so se glasbeniki odločili za skupno potovanje, ki so ga poimenovali Put. Tudi zato jim morda ne gre zameriti, da so predelali kar osem skladb, ki sta jih Franolić in Ćulap v preteklosti že predstavila širšemu občinstvu in jim dodali le nekaj novih. Vsem njim so skupni temelji, postavljeni v Balkansko glasbo, še posebej sevdalinko, in njena nadgradnja v obliki arabskih, turških ter indijskih vplivov, ki pa jim je dodana še osnovna blues in jazz komponenta – improvizacija.

V kompozicijah se je zlahka izgubiti, kajti grajene so po vzoru indijskih rag, ki poslušalca ponesejo v nerazločnost časa, kdaj tudi prostora. Nepravilni ritmi temu kljubujejo, medtem ko obrati prebujajo. Značilni postopki, ki se vijejo skozi celoten album, so prehajanje teme z arabske lutnje na harmoniko in obratno, kar je najbolj izrazito v skladbi Jasmin, ali podvajanje teme, kot je to razvidno v tradicionalni Moj Behare, medtem ko ju tolkala dopolnjujejo in vodijo. Večjo vlogo imajo v orientalsko obarvani Sablja, medtem ko povedejo v Sab-A’A. Stade se cvijeće rosom kititi, ob prej omenjeni edina tradicionalna skladba – vse druge so nastale pod peresom Franolića in Ćulapa –, je od vseh najbolj bluesovsko obarvana, medtem ko se jazz vanje krade tihoma. Ves čas je prisoten, a se skriva nekje v ozadju, kar omogoča, da nad vsemi vplivi prevlada tisti tradicionalnih glasb, ki so vselej zavezane meditativnosti.

Akustična zasedba iz Zagreba se brez dvoma spogleduje z mojstri vzhodnjaške glasbe, vendar izvajani glasbi dodaja kanec zahoda. Če je prva vedno topla in vodi v pozabo, ki bi nazadnje navkljub temu um ponesla do novih spoznanj, druga velja za hladno. A, zanimivo, harmonika v tem primeru deluje nekoliko ostro in mlačno, vendar se skozi muziciranje preobraža v toplino in prožnost. Ob tem ves čas spijo tudi sevdalinke, še posebno prevladujoče v denimo prodornih solističnih vložkih ouda v naslovni skladbi in melodičnih linijah, ki so vselej tekoče, kar omogoča gladko motivično prehajanje. Put tako prinaša nadvse prijazen pogled na za povprečnega poslušalca marsikdaj nekoliko težje poslušljivo glasbo, zato je ta album lahko prvi korak k nečemu novemu. Tudi v primeru tria.

Nina Novak