Korenine so bistvo vsake rasti, zato ni dovolj le prisluhniti jim, temveč tudi zaslišati jih.

Klopotec, 2017

Od nekdaj velja, da je najvišja oblika glasbe tista, ki odmeva v tišini. Ker pa je glas osnovni ljudski instrument, bi sledilo, da ima največjo vrednost vokalna glasba, skozi katero se pretakajo čustvo, doživetje in bolečina pevca. Rasti, rasti, moj zelene bore bi bila primer zgoraj opisanega, če govorimo o albumu Korenine Dua Ponte, ki skupaj raste že od leta 2014. Alja Petric, sicer arhitektka, in kitarist Damjan Stanišić sta se združila, da bi raziskovala svetovno (ljudsko) glasbeno izročilo in na ta način popotovala po različnih kulturah. Ob tem sta prav tako dejavna na področju poezije, saj sta sočasno s Koreninami izdala še en album, in sicer Vrvohodce, ki so nastali na podlagi istoimenske pesniške zbirke treh avtorjev, Alberta Halásza, Simone Solina in Magdalene Svetina Terčon, medtem ko sta pred tem sodelovala pri projektu Veter in Odmev, ki je izšel kot del istoimenskega romana pisatelja Štefana Kardoša. Zaključiti gre torej, da večji del pozornosti namenjata besedi, in ta mora biti jasna, čista, razumljiva. Tudi zato nas najbrž v Korenine uvodoma povede recitacija Milade Kalezić ob decentni spremljavi kitare, medtem ko je Aljina izvedba umeščena izključno v odmev tišine.

Kitarska spremljava in solistični vložki Damjana Stanišića so tudi sicer nadvse skrbno odmerjeni in nudijo podporo vokalnemu izražanju ter sledijo zgodbi, ki je vedno umeščena v besede. Melodije so tu le zato, da bi močneje odzvanjale in odpirale srca. Tako sta poleg že omenjene Rasti, rasti, moj zelene bore, interpretirane v dveh različicah, priredila še dve srbski ljudski skladbi. Gre za tudi slovenskemu občinstvu precej znani Aj, ruse kose, curo, imaš in Ajde, Jano, kolo da igramo. Še posebno slednja je nekoliko razigrana in kitarsko bogatejša, čeprav dokaj strogo sledi osnovni melodiki, ki je krožna in ponavljajoča, kot je to pogosto v ljudskem repertoarju. Poleg ostalih skladb, ki se prav tako skladajo s tradicionalno glasbo tega območja, sta na Korenine umestila še legendarno skladbo Što te nema Alekse Šantića. V vseh njih Stanišić ostaja nekoliko v ozadju, solistični vložki so redki, a tudi kadar prevzame vodilo, so ti dokaj kratki in manj izrazni, kot bi glede na njegove sposobnosti lahko bili. Takšen primer je denimo skladba Stani, stani, Ibar vodo. Vendar, zaradi te namernosti repertoar šele dobiva pravo celovitost.

Zato Korenine niso nekaj, kar bi bilo prav poslušati kjerkoli. Gre jih poslušati v akustičnem odmevu starih kulturnih spomenikov, cerkva, gradov ali v osami sredi narave, kjer morda zvok prihaja z druge strani planine. Kajti zgodbe, ki jih izvajata ta dva glasbenika, niso zgodbe današnjega časa ter prostora, temveč so pravzaprav resnice že ugaslih življenj. Tudi zato v izvajanju čutimo spoštljivost in morda celo malo vzvišenosti, ki se kaže skozi čistost artikulacij besedil, na trenutke celo pretirano prečiščenih, zaradi česar se nekoliko čuti, da ne gre za jezik, s katerim bi pevka občevala vsak dan. Malce rezerve je v interpretacijah besed, ki pa jih prav zato podpira tiha, mehka in skrbno izbrana kitara.

Nina Novak