Avtorske skladbe zasedbe Ethnotrip preveva stalnost prekmurskih ravnic.

Celinka, 2018

Prekmurska zasedba Ethnotrip, ki se je v preteklosti posvečala predvsem priredbam slovenskih in drugih ljudskih skladb, je od svojega prejšnjega izdelka Kdo bo pil iz bistrega studenca? naredila velik premik naprej. V želji po čim večji odrski kilometrini in poglabljanju glasbene izkušnje, ki gresta vzporedno s prepoznavnostjo med občinstvom, so se člani resno podali v koncertiranje. Nastopili so na mnogih slovenskih odrih, a tudi tujih festivalih, med drugim na Nišvillu v Srbiji in ManoFestu v Nemčiji. Drugi razlog za pomik naprej je težnja, da se na svojem tretjem izdelku Preden se zdani predstavijo z avtorskimi skladbami, pri čemer pretežno posegajo po besedilih pesnikov in pesnic (Štefan Kardoš, Feri Lainšček, Jasna Jurkovič, Marko Kočar in Mojca Šipek), medtem ko so glasbo prispevali vsi člani. Najplodnejša v tem smislu je vokalistka Tjaša Šimonka, čeprav so na album prav tako vključili skladbe violinista in kitarista Mihe Kavaša, pianista in klaviaturista Primoža Krambergerja ter basista Aleksandra Varge, tolkalec Tomi Došen pa je sodeloval le pri skladbah, ki so plod celotne skupine. Poleg pravkar naštetih – ti zasedbo tudi tvorijo – so svoj prispevek dodali še gostje, s čimer se je instrumentalni spekter razširil.

Na novem izdelku so glasbeniki ohranili moderno zvočno podobo, čeprav gre za ljudske motive, oziroma, v tem primeru prej rabo prekmurščine in posameznih instrumentalnih linij, ki izdajajo, da gre za zasedbo, opirajočo se na ljudsko izročilo. To opredeljujejo violinske linije Mihe Kavaša, medtem ko svežino prinašajo poudarjene basovske linije, s katerimi barvajo samo glasbo v prepoznavno ethnotripovsko zgodbo, primer česa bi lahko bili Preden se zdani in Samo ge te odin čakat. Enako bi lahko dejali za solistične vložke na klaviaturah, mehkost in spevnost pa sta prav tako pojma, s pomočjo katerih lahko prepoznamo zvočnost te zasedbe, ki se s prav njuno pomočjo oddaljuje od ljudskosti ter se vse bolj približuje melodičnosti mnogo popularnejših žanrov. Slednje se kaže v Kapljici rose ali v Veter šumi, v kateri sodeluje trobentač Urban Kolar. Drugo stran tvorijo običajno v prekmurščini zapisane besede, ki so tudi izvedene oziraje se v ljudsko glasbo, denimo Kama ideš, medtem ko sredinsko pozicijo zavzema težje opredeljiva naslovna skladba.

V primerjavi s preteklim delom je na Preden se zdani prav tako več baladnih napevov. Ti instrumentalno le podpirajo subtilen vokal, a ne premorejo večje mere muzikalnosti, četudi vsak od njih nudi prostor za solistični izraz enega ali več instrumentalistov, denimo Odeta v plašč noči, v kateri gostuje kitarist Aljaž Gyurica. Nekatere izmed skladb dajejo vtis pretiranega prizadevanja po všečnosti, čeprav je prvi del albuma pravzaprav dokaj pasiven. Razpoloženje se prelevi ob duetu Za vedno, kjer se Tjaši Šimonka pridruži David Kreslin. Vokala se zlijeta in prepleteta le ob spremljavi kitare, kar razbije siceršnjo celovitost, zato druga polovica v precej večji meri sledi preteklemu delu zasedbe, ki je bila pri poustvarjanju, gledano s stališča izraznosti, nekoliko močnejša.

Nina Novak