Razgibano potovanje časa, prostora in človeških dosežkov.

 Samozaložba, 2018

Če kaj, potemtakem živost opredeljuje glasbo zasedbe Etnoploč, ki že skoraj dvajset let deluje med Trstom, Krasom in Gorico, četudi njeno skovano ime slovenskemu občinstvu ne pove kaj dosti. Zasedbo tvorijo saksofonist Piero Purich, trobentač Matej Špacapan in harmonikar Aleksander Ipavec, hkrati večinski avtor kompozicij in glasbenik, ki poseže za rekonstruirano harmoniko, katero je zasnoval Leonardo da Vinci. Prav to pa je osnovni namen tokratne izdaje, poimenovane kar Etnoploč: poseči po zgodovinskem okviru razvoja glasbe in človeštva ter spojiti vzhod in zahod, a tudi preteklost s sedanjostjo. Ta mešanica se skriva že v samem imenu, kajti ploč je tržaški narečni izraz za lužo, ki pa v prenesenem pomenu označuje zmedo. Seveda je kaos te zasedbe precej urejen, vendar se pri poseganju v zakladnico etno, world, ljudske glasbe glasbeniki nikakor ne omejujejo na slovenski prostor, temveč poleg Primorske, ki jih morebiti vendar zaznamuje v največji meri, posegajo po glasbi celotnega Balkana. Tako v določenih skladbah lahko zaslišimo kakšen element, sicer bolj svojstven godbam iz Guče kot zaledju slovensko-italijanske obale. Ali pa glas oddaljene Armenije, kajti dve skladbi, Andranik Pasha in Once in the secret garden, sta delo armenskega skladatelja Karena Asatriana. In na tem mestu gre narediti le kratek premor, nikakor zastati …

Pri Etnoploč je pravzaprav najlepše prav to, da nas nikoli povsem jasno ne postavi v nobeno okolje, kajti v isti skladbi nam ponudi več indicev, ki nas odpeljejo na različne kraje in čim enega od njih prepoznamo, nas glasbeniki že popeljejo naprej, v nova raziskovanja zvočnih krajin, polnih improvizacij in ritmov. V romantiko, barok ali kar v sedanji trenutek, ki se razkriva v mehki, razigrani Dance, v kateri zazveni inovacija Leonarda da Vincija. Igrivost in pa ubranost tudi sicer opredeljujeta glasbo te zasedbe, kajti čuti se, da se instrumentalisti medsebojno ujemajo do najmanjše nianse. Dihajo drug z drugim, kar privede do neverjetnih sozvočij, ne najbolj svojstvenim ljudskim zasedbam, ki marsikdaj pristnost in surovost naravnega okolja postavljajo pred estetiko. Vendar Etnoploč ne poustvarja, temveč le črpa v ljudskosti, ki na trenutke povede tudi v eksperimentalnost in raziskovanje zvoka, kot je to zaslišati v Aria di none. Seveda pa nam glasbeniki v nobenem zvočnem polju ne pustijo prav dolgo počivati. Obrati so namreč še ena njihova strast, saj skorajda vsako kompozicijo razbijejo z njim ali s presenečenjem, ki pa, začuda, vedno znova nazadnje privede nazaj k osnovni melodiji. Pretkano in elegantno, da poslušalec le težko zasledi, kdaj se je znova našel na že prehojeni poti.

Tudi melodika je izredno spevna, četudi se obstranski zvoki marsikdaj znajdejo v povsem drugi vlogi in nadgrajujejo ali razplastijo preprostost osnovnega motiva. Prav zato Etnoploč zlahka umestimo kamorkoli, vendar ne zato, ker bi v sebi ne imel osebnosti, temveč zaradi širine, ki to glasbo resnično determinira kot glasbo sveta. V dobesednem pomenu. Kajti kompozicije lahko postavimo v vaško okolje primorskega zaledja, a tudi na dvor ali na ulico, celo v sterilno dvorano. Ta močan karakter je hkrati neverjetno gibljiv, tako močno, da lahko zazveni, zveni in odzveni praktično kjerkoli …

Nina Novak