jazzetna

Gregory Porter

jazzetna

Gregory Porter

Koncert, ki za seboj pušča izključno svetlobo.

  1. april 2017 / Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana

Navdušenja poln aplavz razprodane Gallusove dvorane Cankarjevega doma, s katerim je občinstvo pospremilo na oder ameriškega jazzovskega glasbenika Gregoryja Porterja, je razkril toplo dobrodošlico, ki je lahko le posledica prepričanosti v obet lepega, čarobnosti polnega večera. In Porter ni razočaral, kar je poslušalstvo tudi vedelo, saj je pevec v Ljubljani že gostoval, in sicer pred tremi leti v okviru Jazz Festivala Ljubljana. Tega istega leta, leta 2014, je prejel grammyja za najboljši vokalni album in letos ta uspeh ponovil v kategoriji najboljšega vokalnega jazz albuma. Tudi zato je bil večji del izvedenega repertoarja osredotočen na lanskoletni album Take Me To The Alley, čeprav niso manjkale uspešnice, kakršna je denimo nepogrešljiva Hey Laura. A v večer nas je povedel z otvoritveno skladbo na albumu, Holding On, s katero so spremljevalni glasbeniki ustvarili še dodatno mero pričakovanja, ki se je raztezalo vse od poudarjene basovske linije do minimalističnega pianističnega podajanja akordov.

Za klavirjem je seveda tudi tokrat sedel pianist Chip Crawford, ki ga spremlja vsa leta kariere, medtem ko je bil za bobni Emanuel Harrold in je za bas poprijel Jahman Nichols, za saksofon Tivon Pennicott, Ondřej Pivec pa je skrbel za Hammond vložke. V večji meri gre za glasbenike, ki so sodelovali že pri snemanju albuma, čeprav je tam zasedba nekoliko širša. Na koncertnem odru so imeli morda zato nekaj več prostora za izražanje, vendar instrumentalna spremljava navkljub ne najbolj okrnjeni zasedbi ostaja prav takšna. Decentna in odmerjena na način, da v središču vsega dogajanja ostaja vokalna pripoved baritonista, ki mu v svetu ni primerjave. Prav iz tega razloga bi bil solističen vokalni koncert pravzaprav že povsem dovolj in bi ne izgubil nobenega od elementov, potrebnih širini. V nekem trenutku je Porter to celo storil, medtem ko je skladbo Illusion izvedel izključno ob spremljavi klavirja in svoje (avtorske) skladbe prepletel z vložki iz standardov, pri čemer je vse teklo v lahkotnih tonih, vključno s prostimi vokalnimi improvizacijami, ki so bile kot vsi ostali solistični vložki, izbrane skrbno. Miren, topel, nežen večer se je nazadnje sklenil z najmočnejšim sporočilom, kar jih je, in tega so prisotni mogli najti v skladbi When Love Was King.

Gregory Porter tudi sicer poziva prav k ljubezni, miru in svobodi, katerih glasnik je. Vendar to počne izredno neprisiljeno, kajti v prvi vrsti, morda celo prej kot glasbenik, ostaja pripovedovalec. Pridigar za tiste, ki jim vero pomenijo prav zgoraj napisane, v današnjem svetu marsikdaj pozabljene vrednote. A Porter ne le, da jih goji celo v teh časih, temveč se zdi, da jih tudi živi, pri čemer ostaja človeški. Kako drugače oklicati človeka, ki si po vsakem koncertu vzame uro ali dve za druženje z ljudmi, medtem ko zna medijem marsikdaj odreči izjavo. Pač ve, kaj in, predvsem, zakaj počne, kar počne. Zase, glasbo in za ljudi. In prav to se je čutilo tudi skozi koncert, ki je sicer trajal kar dve uri, a je v srcih poslušalcev gotovo še pustil ravno dovolj prostora, da so si nemudoma po umolknitvi zadnjega tona prisegli, da pridejo spet. Vprašanje je torej le, kdaj … po prejemu naslednjega grammyja, morda, saj gre v tretje pač več kot rado.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: Nada Žgank / Cankarjev dom