jazzetna

Igmar Jenner & Borut Mori: Media Nocte

jazzetna

Igmar Jenner & Borut Mori: Media Nocte

Imeniten tok dveh medsebojno popolnoma prilegajočih se glasbenih izrazov.

Quinton, 2017

Dva glasbenika. Dva instrumenta. Dva avtorja. Obilo čustev in preproste melodične linije. Tako nekako bi lahko povzeli vtise o albumu Media Nocte Igmarja Jennerja in Boruta Morija, dveh glasbenih znancev, ki sta pričela razvijati lasten glasbeni svet potem, ko sta se srečala na študiju v Gradcu. Plod teh skupnih muziciranj je bil ob izteku prejšnjega desetletja prvenec Perunika, za katerega sta prejela prestižno avstrijsko nagrado Austrian World Music Award. Sicer sta oba tesno vpeta v tradicijo klasične glasbe, ki sta ji posvetila tudi večino svojega časa raziskovanja in pridobivanja znanja, vendar rada posegata po zvočnih krajinah z vseh koncev sveta, jih medsebojno prepleteta ter povedeta na novo glasbeno raven, kjer prevladuje osebna nota, pri čemer raznoliki vplivi sobivajo nadvse mirno. Rada pa se prav tako spogledujeta z jazzovsko glasbo, ki te relativno spevne melodije nadgradi in vanje vnese svobodnost.

V kompozicijah, ki so plod obeh avtorjev, prevladuje intimizem, s katerim v poslušalcih vzbudita celo paleto čustvenih stanj, a se ne poslužujeta vnaprej predvidljivih shem, kjer bi v Morijevih skladbah prevladala harmonika in v Jennerjevih violina. Oba instrumenta se prežemata in celo več kot to: glasbenika se drug drugemu približujeta in umikata, kar se še najmočneje odrazi v Morijevih Awakening ali Dawn. V obeh harmonika prevzame ritmično komponento, medtem ko melodično linijo prepusti violini. Kdaj sicer navidezno prevlada en sam instrument, denimo harmonika v Morijevem Preludiju, vendar ob pozornem poslušanju lahko zaznamo pretanjene violinistične vložke, ki obarvajo celotno kompozicijo. Oba glasbenika imata vsak svojo solistično točko, Mori v Molitvi za drevo, rahločutni kot veter, in Jenner v Alleini. Večji del glasbenega dogajanja sicer temelji na dvogovoru obeh instrumentov, a čeprav prevladuje muzikalnost, jedro v vseh pogledih predstavlja preprostost. Spevnost posameznih melodij prednjači v Karidi in Chatarunga ter naslovni Media Nocte, pri čemer slednji posegata v nek drug čas ter prostor, koder glas posameznika zlahka najde istomišljenika v množici. Obenem kdaj zastopa tudi drugačnost, kot v Karamundi, saj svoja instrumenta prav tako uporabljata v službi tolkal ali drugih efektivnih zvokov.

Tudi zato bi Media Nocte težko žanrsko dokončno opredelili. A pri glasbi, kakršno zajema, po tem niti ni pretirane potrebe. Kajti bistveni sta povednost in izraznost dveh individualistov, ki se lahko dopolnita v tej meri, da postaneta en sam glas. Ki pa je poln umirjenosti, elegance, s katero dokončno zasije v naslovni skladbi, dovršenosti, uigranosti in tenkočutnem prepoznavanju skoraj nezaznavnih občutij. Ki morebiti res predstavljajo le tanek žarek, s katerim življenje osvetli srca, a hkrati prav tisti, zaradi katerega vedno znova najdemo razlog, da smo še vedno tu, kjer stopamo le naprej. Smislu naproti.

Nina Novak