Intervju
Intervju omogoča uvid v ozadje
Star izrek, da je manj več, bi lahko prenesli tudi na današnji medijski prostor, ki sprejemniku podaja vse več in več kratkih novic, te pa lahko prebiramo že celo med vožnjo z avtobusom. Vendar v njih dobimo odgovore le na osnovna vprašanja kaj, kje, kdaj, saj je večina objav napovedovalne narave. Oblike, kakršne so kritika, esej, pa tudi poglobljen intervju so tako že skoraj na robu izumrtja. Srečamo jih bolj ali manj le še v strokovnih glasilih, katerih namen je ponuditi poglobljeno branje peščici tistih, ki jih izbrana tematika zanima in so o njej že dovolj poučeni, da jih zgoraj naštete osnovne informacije pravzaprav niti ne zanimajo (več).
Kljub temu intervju kot osnovna medijska oblika ne bo nikoli zamrl, saj ponuja edinstveno možnost vstopanja v ustvarjalčevo, raziskovalčevo ali podjetnikovo razmišljanje, ob tem pa je njegova naloga zagotoviti bralcu, poslušalcu ali gledalcu uvid v proces nastajanja dela.
Nina Novak Oiseau je doslej opravila več sto intervjujev tako za Jazzopis kot druge množične medije. En od njih je televizija in njene oddaje, a tudi v okviru projektov, kakršni so Nova frekvenca, Jazzoletje, Dueti ter TradEtno, kjer pogovori potekajo v živo pred občinstvom, ali na različnih tiskovnih konferencah. Intervju in svojo vlogo vpraševalke dojema kot posrednika med vprašancem in prejemnikom, obenem pa skuša stvaritev ali izdelek postaviti v širši družbeni prostor ter mu pripisati življenjsko vlogo. Na ta način vsak njen intervju dobi širino, pri čemer ni pomembno, ali se pogovarja z največjo damo zabavne glasbe v prostoru nekdanje Jugoslavije Josipo Lisac, najbolj prepoznavnim slovenskim jazz glasbenikom Juretom Puklom ali nekdanjim radijskim urednikom Draganom Buličem, nemara z igralcem Brankom Završanom ali direktorjem katerega od uspešnih podjetij. Bistveno je, da vsak njen intervju prinaša nekaj več.
Mogoče je tako tudi zato, ker se drži osnovnih načel pisanja, ki narekujejo uvodnik, v katerem so strnjene vse bistvene informacije. Z njihovo pomočjo lahko bralec obnovi poznavanje že obstoječega oziroma se vprašanca predstavi vsem, ki ga še ne poznajo. To vlogo pred televizijskimi kamerami ali v živo izpolni daljša predstavitev gosta, s katero novinar povede vprašanega v intervju in mu že takoj ponudi možnost, da se naveže na povedano. Sicer je mogočih več usmeritev, saj se intervju lahko osredotoči le na eno vejo delovanja intervjuvanca, tematiko lahko družbeno aktualizira, do gosta ali izbrane teme lahko novinar zavzame tudi kritično stališče ali pa predstavi vrline vprašanega ter izpostavi njegovo uspešnost, s čimer bralca oziroma poslušalca navdahne.
Vsak intervju pusti drugačne sledi, odvisno od novinarjevega pristopa; lahko krepi družbeno odgovornost, vzbudi vsemogočnost ali pa le podrobneje predstavi intervjuvančevo delovanje. Pomembno je, da intervju ne ostane na površju tematike in da poveže različne vidike, kajti prav v tem je njegova osnovna vrlina.
To je še posebej očitno, če intervju primerjamo s krajšimi prispevki, ki bodo vedno aktualni, saj jih potrebujemo že zato, da z njimi podamo informacije o dogodkih, ki so se bodisi že zgodili bodisi se še bodo. Na ta način namreč ohranjamo aktualnost. A se je treba zavedati, da krajše oblike ne odgovarjajo na najpomembnejše vprašanje: zakaj.
Novice in ostali kratki članki tako ne prinašajo subjektivnega vpogleda v nastajanje ter razvijanje izdelka ali umetniškega dela in zato niti ne omogočajo, da bi se nad čem navdušili, niti ne nudijo priložnosti za lasten napredek. V tem pogledu je namreč samosvoj edino intervju.
