V prvi sezoni ciklusa Nova frekvenca, ki poteka vsak tretji ponedeljek v mesecu v mediateki Knjižnice Otona Župančiča Mestne knjižnice Ljubljana, smo novembra 2017 gostili prekmursko jazzovsko zasedbo džeZZva, ki se v svojem udejstvovanju spogleduje z različnimi žanri, od ljudske glasbe do fusiona in rocka. Kitarist Iztok Rodež je skušal z različnih zornih kotov prikazati, s čim vse je povezana svoboda glasbenega izražanja, ki ga morajo glasbeniki marsikdaj prilagoditi, da bi si zagotovili prostor, naravnan izrazito potrošniško. Navsezadnje je celo glasbeni kritik Harold Schönberg dejal, da glasbe ni treba olepšati, temveč mora biti resnična. Čeprav urejen in skrajšan, pa je v enaki meri resničen tudi pogovor v nadaljevanju.

Tvoja formalna izobrazba, ki je obenem tudi vir preživetja, ni povezana z glasbo, si pa kljub temu ves čas tesno vpet v različne zasedbe. Je morda prav zaradi neukalupljenosti s strani izobraževalnih sistemov lažje iskati lasten izraz?

Dejstvo, da se profesionalno ne ukvarjam z glasbo, vsaj v mojem primeru pomeni olajševalno okoliščino oziroma celo privilegij. H glasbi tako lahko pristopam povsem neobremenjeno, ne pa na način, da vnaprej premišljujem, kaj bo kdo menil o tem, kar zaigram, ustvarim, naredim, mislim. Brž ko odideš v sfere, kjer se stvari dogajajo po vnaprej določenih pravilih, postaneš ukalupljen. Podobno je z izobrazbo. Ne želim reči, da ni v redu. Pomembna je, ker brez nje težko preideš na višjo raven, a te po drugi strani omeji. Treba je najti ravnovesje med enim in drugim, še posebej, če želiš ohraniti svobodo glasbenega ali kateregakoli drugega izražanja.

K pravkar povedanemu sodijo tudi vzori in vplivi, vendar gre v tvojem primeru prej za elemente, ki jih vključuješ v svoje igranje. Se ti zdi vzorništvo prej domena mladih glasbenikov, tistih, ki se še šolajo?

Vsi mladi imajo vzore, kar se mi ne zdi slabo. A menim, da prej ali slej vsak pride do zaključka, da se ne more lepiti na nekoga, ki je svoje že opravil in pustil sled. Stvari je dobro spremljati čim širše, poglobljeno, o njih razmišljati, poskušati, pa vendar najti svojo pot, svoj zvok, način igranja, skladanja. Prepričan sem, da je danes to edino, kar nas dela drugačne. Lahko se sicer učimo znanih skladb in jih tehnično zaigramo primerljivo z njihovim avtorjem, vendar s tem na dolgi rok ne pridobimo prav veliko.

Če bi pogledal nase v mladih letih: na koga vse si se oziral, pri kom iskal navdih?

Prej kot glasbeni bi rekel življenjski navdih. Hitro so se od nekod pojavili Bob Dylan, Neil Young, Leonard Cohen in drugi, ki so bili povezani z akustično kitaro. Ta mi je morda še zdaj najbližja. Kasneje se je moj glasbeni spekter začel širiti, niti sam ne vem, zakaj. Ko sem si kupil prvi gramofon, sem z njim dobil štiri plošče, ki so mi odprle svet, čeprav so bile stilsko zelo raznolike. Veliko je odvisno tudi od posameznikovega interesa, od tega, kako globoko gre, v kolikšni meri ga zanimajo posamezne reči, ali se jim odpre, dovoli, da glasba sama pride do njega …

Prej sva omenila izobrazbo. Če se ozreva na zgodovino slovenskega jazza, predvsem na čas Big Banda in Jožeta Privška … Takrat so bili glasbeniki samouki, medtem ko se je danes odprlo nešteto možnosti. Imamo šole, mladi odhajajo na študij v tujino. Kaj so te velike spremembe, poleg tehničnega vidika, vnesle v samo vsebino?

Ne bi želel biti preveč kritičen, vendar kot poslušalec pogrešam lasten izraz glasbenikov, ki pa ga ni lahko najti. Najbrž potrebuješ življenjsko šolo. Univerze, kamor odhajajo mladi, so zlata vredne v vseh pogledih, toliko bolj, če se bodo vrnili domov in predajali znanje naprej. Vendar pogrešam oseben pristop h glasbi.

Nekoč se je jazz razvijal v klubih in je zato bil izraz življenjske šole. Danes je morda kdaj le teorija, učenost, znanje, razgledanost …

Na splošno je življenje danes precej drugačno. Od nečesa je treba živeti, temu ne moremo ubežati, vendar so ljudje nekoč v večji meri živeli tudi od iluzij. Imeli so vizije. Danes nas potrošniška družba sili v čudno smer in zaradi nje so izginili prostori, kjer se lahko glasba, kakršna je naša, sploh igra. Zelo malo je prizorišč, ki bi delovala na način, kot so včasih delovali klubi v Ameriki, kjer se je vse začelo. Poleg tega je bila takrat kritična masa glasbenikov na izredno visoki ravni in je šlo za dokazovanje enega proti drugemu, kar je navsezadnje tudi omogočalo razvoj.

Danes pač več pomeni imeti kakor doživeti.

Če se ozrem na samega sebe, opažam, da sem kot mlad glasbo poslušal bistveno bolj doživeto. Verjetno se razlog skriva tudi v tem, da je bilo priti do plošč precej težje kot danes in si zato vsako obdelal z vseh zornih kotov. Zdaj se, še preden album doživiš, premakneš k naslednjemu in niti sami sebi ne dovolimo, da bi od katerega dejansko kaj imeli.

Se tudi zato pogosto sprašuješ, zakaj ni prostora za jazzovsko glasbo?

Sprašujem se morda niti ne več, saj je jasno. Gre za glasbo, ki je ne poslušajo širše množice, malo ljudi pa prinese malo dobička od vstopnin in pijače. V tem pogledu organizatorje lahko razumem, saj na stvari gledajo s finančne plati, kar je najbrž tudi razlog, da se klubi nenehno odpirajo in zapirajo. Kot izvajalec in avtor pa sem zato v težkem položaju, saj z izdanim albumom v enem letu obkrožimo Slovenijo, v naslednjih pa nas, če ne predstavimo novega repertoarja, nihče več ne želi uvrstiti v program.

Kako bi torej jazz približal občinstvu, ki meni, da gre za težko poslušljivo, resno in zapleteno glasbo, čeprav se z njo še ni niti seznanilo?

Velik vpliv imajo mediji, s pomočjo katerih je mogoče doseči marsikaj. Vendar je vprašanje, kakšen je njihov interes oziroma ali je njihova naloga izobraževanje ali ustvarjanje dobička lastnikom. Pri nas je večina medijev žal komercialnih, zato jih poganja denar. Malo je takih, ki se še ukvarjajo z vsebino, in prav tu vidim velike možnosti, čeprav je malo verjetno, da bodo komercialne radijske postaje in druge oblike medijev kdaj izpostavljali jazz.

Je to težava izključno majhnega tržišča ali gre za posledico tega, da novinarji niso niti sami dovolj izobraženi in si zato ne upajo pisati o glasbi, za katero velja, da je o njej priporočljivo imeti nekaj predznanja?

Morda ne gre toliko za novinarje, čeprav je pravih novinarjev zelo malo, kar je še ena težava. Bolj gre za to, da uredniki zadovoljujejo interese lastnikov. Tu nastane kratek stik. Obstajajo ljudje, ki si dobro glasbo želijo predstavljati na način, na kakršnega si tudi zasluži biti predstavljena, vendar se uredniki ne strinjajo, ker tovrstna glasba pač nima kupne moči.

Kar ima seveda posledice pri dogovarjanju za koncerte in stiku z občinstvom. Se ti zdi, da imaš kot glasbenik možnost napredka ali gre za doseganje določene ravni, ki je ne moreš preseči? Ne govorim o tehničnem vidiku, ki je pogojen izključno s teboj, temveč o širšem okolju, ki je vedno povezano z interakcijo s publiko, organizatorji in drugimi dejavniki.

Če bi razmišljali, da se na neki ravni stvari zaključijo in da naprej ne moreš, bi verjetno končali tudi s svojim delom. Vedno se najde kakšna potka, ki te pripelje do nekoga. S kom se srečaš, odigraš koncert in stvari gredo naprej.

Bo kdaj drugače oziroma ali je kdaj bilo drugače, boljše?

Ne vem, ali bo drugače … mislim, da ne, vsaj ne tako hitro. Mogoče se bo čez mnogo let kaj zgodilo in se začelo znova, tega ne vem. Bolj je zanimivo vprašanje, ali je bilo drugače včasih. Svoj čas vsi dojemamo kot najtežji in ne najboljši. Niti v dvajsetih, tridesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo idealno, celo v šestdesetih ne, tako da je vedno nekaj, kar nas ovira, zato je treba iti naprej. Iskati nove poti in se ne ustaviti pri prvi oviri, ker se vedno nekje najde nekaj novega.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: Jan Prpič