Dinamično, srčno, iskreno, zrelo … upanja in vere polno.

Samozaložba, 2016

Glasbenik, ki se po zaključenem študiju v Ljubljani odpravi na Kraljevi konservatorij v Haag na Nizozemsko in zatem svoje raziskovanje nadaljuje v obliki magistrskega študija na Aaron Copland School of Music v Queens College v New Yorku preprosto mora ohranjati dobršno mero vere in upanja, tudi poguma. Toliko bolj, če v svoji domovini navkljub mnogim dosežkom ostaja v veliki meri prezrt. Prav to namreč velja za saksofonista in skladatelja Jana Kusa, ki je na svojem avtorskem prvencu Faith poprijel za tenorski ter sopranski saksofon, medtem ko so se mu pri muziciranju pridružili še pianist Sean Fitzpatrick, kontrabasist Dan Martínez in bobnar Joel Mateo, a tudi mnogi gostje, med drugim Žiga Murko. Album sega na področje sodobnega in tradicionalnega jazza, prav tako soula ter latin jazza in tudi sicer je medžanrskost znotraj jazzovske glasbe značilna za tega glasbenika, veščega muziciranja v manjših zasedbah, a prav tako orkestrih, kakršen je big band, kar mu gotovo daje širino, ki se kaže tudi na tem izdelku.

Osnovna karakteristika Kusove glasbe, ki jo mestoma popestri s kompozicijami Theloiousa Monka (Rhythm A Ning), Dana Martíneza (Aquí in Neófito) ter Jona Briona (I’m Just A Little Person), je skupinska igra, pospremljena s solističnimi vložki in dvoigrami obeh saksofonistov, Jana Kusa in Antonia Harta na altu, ali saksofona ter trobente (Jan Kus in Alex Sipiagin). K temu bi prav tako lahko prišteli še poudarjene basovske linije. Slednje v glasbo vnesejo globino in kompozicijam omogočijo čvrsto podlago, na osnovi katere se lahko melodične linije gibajo povsem svobodno. Omenjene dvoigre se prav zato na trenutke ne odvijajo povsem sočasno, a se, čeprav med seboj raznolike si, vendar sorodne pripovedi večkrat srečajo. Primer tega je elegantna, a rahlo zadržana skladba Emptiness. Nadvse zanimiva je tudi na štiri dele razbita One For The Band, ki jo lahko dojemamo kot večstavčno ali kot povsem ločene celote, ki pa vendar ohranjajo skupne imenovalce. V kratkem uvodu nam kvartet poda osnovo, nakar si v presledkih sledijo Jan’s Story, Sean’s Story in Dan’s Story. Klasična melodika je zajeta v kompoziciji Aquí, v kateri pripoved prevzame sopranski saksofon in ostane osrednji pripovedovalec vse dokler ne izzveni poslednji ton, medtem ko večplastnost razbijeta dva vokalna vložka Mélanie JB Charles. Ta po barvi glasu malce spomni na malijsko pevko Malio. A ne v kompoziciji Strenght, kjer je vokal uporabljen izključno orkestralno, zato pa toliko bolj v skladbi I’m Just A Little Person, s katero se album tudi sklene, vendar v različici tria (sopranski saksofon-kontrabas-bobni).

Glasba na tem albumu se razvija postopoma in svoje številne obraze razkriva korak za korakom. V trenutku ko izzveni, to stori izključno zato, ker je poslušalcu predala vse, kar mu je imela namen sporočiti. To isto karakteristiko izjemno dobro odraža naslovna kompozicija Faith. A čeprav se srečamo z urejenosti, glasba ne izgubi na spontanosti, kajti dovršenost sama po sebi prej kot ukalupljenost ponuja svobodnost, kar je odlika zrelih avtorjev, ki upajo poseči po raznolikosti, da bi jo umestili v lastno izraznost, ki gre vedno z roko v roki s celovitostjo.

Nina Novak