Jazz
Jazz ima dolgo tradicijo tudi v Sloveniji
Jazz je glasbena zvrst, katere rojstvo vodi v New Orleans z začetka dvajsetega stoletja. Ta žanr je nastal iz spajanja glasbene tradicije severnoafriške kulture z evropsko klasično in ameriško glasbo. Njegovi predhodniki so blues, ragtime in vojaški orkestri, opredeljujejo pa ga poliritmi, sinkope, tako imenovane “blue notes” ter improvizacija.
Sam termin jazz še danes vzbuja nemalo polemike, saj naj bi izraz prišel iz istoimenskega bordela, v katerem naj bi se zaradi potrebe po bolj bogatem programu to mešanje vplivov tudi začelo. V prihodnjih desetletjih je žanr dobil nešteto obrazov, vse do danes pa je najpopularnejši swing. Ella Fitzgerald, Louis Armstrong, Duke Ellington, John Coltrane in Miles Davis so le nekatera izmed imen, ki so zaznamovala ne le jazz, temveč celotno popularno glasbo.
V Sloveniji velja za njegovega začetnika Tržačan Miljutin Negode, ki je že leta 1922 s štiričlansko zasedbo izvajal glasbo, v kateri najdemo zametke jazza, a bi jo kljub temu težko uvrstili v ta žanr. Je pa jazzovska glasba nedvomno močno vplivala na razvoj kasnejših popularnejših glasbenih oblik, vključno s slovensko popevko.
Skladbe Emila Adamiča, Jožeta Privška in Mojmirja Sepeta ter drugih skladateljev takratnega časa se spogledujejo z njim, a so se izvajale na festivalskih odrih, prav tako v salonskem okolju za potrebe plesa. Vidnejše dosežke je jazz začel nizati šele po vojni, ko je leta 1960, še pred pojavom festivala Slovenska popevka, na Bledu potekal prvi jugoslovanski jazz festival, ki se vse do danes vsako leto odvija v Ljubljani. Že dobro desetletje kasneje, leta 1974, je bilo ustanovljeno Jazzovsko društvo.
Vendar je v tistem času jazz izgubljal svoj prostor v družbi. Postal je žanr, namenjen zahtevnejšim poslušalcem in glasbenim sladokuscem, vse dokler se v osemdesetih letih ni pojavil novojazzovski val. Zasedbe, kakršne so Begnagrad, Quatebriga, Bratko Bibič & The Medleys in druge, so jazz začele združevati z modernejšimi oblikami, ob tem pa je Big Band RTV Slovenija, ki je bil v jugoslovanskem prostoru od nekdaj sinonim za vrhunsko izvedbo in je v svojih najboljših letih snemal po vsej Evropi, negoval tradicionalnejše oblike. Samostojno so delovali tudi posamezniki, kakršna sta saksofonist Tone Janša in pokojni trobentač Petar Ugrin.
Vnovičen razcvet je jazz doživel v novem tisočletju. Glasbeniki so začeli množično odhajati na študij v tujino, mnogi so se tudi vrnili in predajali pridobljeno znanje mlajšim generacijam, marsikdo pa je ostal v svetu in s svojimi dosežki postavil Slovenijo na vidno mesto. Jure Pukl je prejel Prešernovo nagrado, Žan Tetičkovič je osvojil tri skladateljske nagrade ameriškega združenja skladateljev in avtorjev, Marko Črnčec redno muzicira z najvidnejšimi svetovnimi jazzovskimi imeni …
Vsa ta priznanja iz zadnjega desetletja botrujejo številnim jazz festivalom pri nas in večji zastopanosti tovrstnih glasbenih oblik v medijih. Poleg avtorja radijskih oddaj Marka Kumra in nekdanje umetniške vodje Baladoor Jazz Festivala, sicer pa prav tako radijske jazzoljubke Mojce Maljevac, velja Nina Novak (Oiseau) za vodilno jazzovsko kritičarko ter glasbeno publicistko, ki se v svojih projektih, kakršni so Jazzopis, Nova frekvenca in Jazz z Nino, v največji meri posveča prav jazz glasbi, še posebno tisti, ki nastaja na domačih tleh.
S tem že uveljavljenim glasbenikom kot tistim, ki si svojo pot šele utirajo, dodaja polet, obenem pa skrbi za popularizacijo jazza med splošno javnostjo.
