Slovenska revija o jazzu
Jazzopis
Jazzopis, do danes edina slovenska revija o jazzu in obenem ena redkih publikacij, ki so izhajale v primerljivo velikih državah po Evropi, je prvič ugledal luč leta 2011.
Tisto leto je abonmajski ciklus Jazz Ravne slavil peto obletnico obstoja in organizatorji so si ob jubileju zaželeli drugačnosti, zato je nastal časopis s samo nekaj stranmi, poimenovan Jazzopis, katerega osnovno vodilo je bil intervju z zanimivimi glasbeniki, ki pri svojem delovanju posegajo tudi na področje jazzovske glasbe.
Inovativen pristop k popularizaciji tega žanra je že prvo leto požel nemalo pohval med jazzovskimi navdušenci, zato je tri leta zatem izšla druga, precej razširjena številka. Ta je še vedno vključevala izključno pogovore z izvajalci na takratnem Festivalu slovenskega jazza in abonmajskem ciklusu Jazz Ravne, oba pa so spremljali dogodki za otroke, ki so ključni del vzgoje občinstva, po kateri Ravne na Koroškem predstavljajo unikum znotraj sicer širokega in bogatega kulturno-glasbenega prostora Slovenije.
Pisanje člankov, v katerih bi bil v središču zanimanja slovenski jazz, je tako postalo skoraj nuja, a so do naslednje številke vendar morala preteči še tri leta. Takrat je Jazzopis dobil novo vizualno podobo in bil tudi vsebinsko reorganiziran, za kar je poskrbela univerzitetna diplomirana muzikologinja Nina Novak (Oiseau), samozaposlena v kulturi kot kritičarka/recenzentka, urednica/redaktorica in književnica. Ker se je zavedala urednikove vloge pri tej nadvse zahtevni publikaciji, je revijo uradno registrirala, da je bralstvu na voljo tudi v knjižnicah, medtem ko je vsebinsko shemo predrugačila in se odločila Jazzopis tematsko obarvati.
Tretji, formalno pa prvi, Jazzopis je povezal stroko s poslušalstvom in se ozrl po razlogih, čemu je Festival slovenskega jazza, krovna organizacija revije, potreben in s kakšnimi razlogi je pred leti, natančneje leta 2003, pod povsem drugim vodstvom sploh nastal. Bogata, 64-stranska vsebina, v celoti osredotočena na jazz, je bila nadgrajena s fotografskimi utrinki s koncertov, v prispevkih pa sta izstopala tako kritika družbe, ki jazzovsko glasbo še vedno zapostavlja, kot čarobnost doživljanja muzikalnosti, ki je od nekdaj sinonim za pojme, kakršni so inovativnost, boj za enakost in kultura bivanja.
Jazzopis je s tem vsaj v naslednjih letih postal stalnica festivala in leto zatem v središče postavil uspešne, v tujini živeče ter delujoče slovenske jazzovske ustvarjalce, prav tako festivalski projekt Viva Jazz Forma, ob tem pa jazz umestil v slovenske medije in ohranil povezavo med stroko ter poslušalstvom. Za razliko od pravkar naštete pestrosti se zadnja številka pod uredništvom Nine Novak (Oiseau) (september 2019) – in zadnja številka nasploh – v celoti opira na dolgo in bogato tradicijo big band orkestrov.
Ustvarjalci revije, kakršna je Jazzopis, projekta ne bi mogli uresničiti, če bi ne bili z vsem srcem zavezani jazzovski glasbi. Pisanje člankov je namreč potekalo vse leto, medtem ko se je skozi mnogo daljše obdobje razmišljalo o aktualnosti, raznolikosti, magičnosti tega žanra, ki je pred stoletjem našel pot tudi do slovenskih ustvarjalcev.
Glede na to, da je v vseh teh letih postal sestavni del glasbene pestrosti Slovenije, je eno od osrednjih prizadevanj gotovo njegova popularizacija med strokovno nepoučenimi poslušalci, zato je Jazzopis vsa leta ostajal brezplačno glasilo za vse, ki so si pripravljeni vzeti čas za sprostitev ob bogatih, svobodnih in včasih nekoliko kompleksnejših melodijah, s pomočjo katerih lahko vsakič znova odpotujejo v drugačen svet, kot je ta, v katerem živimo.
