Redko imamo priložnost srečati umetnika, ki bi delovala povsem neodvisno od meril, postavljenih s strani družbe, in bi sledila le notranjim vzgibom. Njiju prav ti vodijo po samosvojih poteh. Pozabljenih, nostalgičnih in takšnih, ki v srca sejejo vznemirjenje. Pričakovanje. On piše, da bi ne pozabil, kaj se mu v življenju prigodi. Ona interpretira, da bi osmislila pot. A oba iščeta srečo. In tam, med notami in besedami, jo največkrat tudi uzreta.

Tendenca današnjih časov je individualnost. Vendar ta svoj najlepši obraz pokaže, ko se spoji v celovit sveženj nežnih melodij in močnih sporočil dveh različnih glasbenikov.

Romana: Jure me je od nekdaj navduševal. Spremljala sem njegovo tako glasbeno kot gledališko pot, nakar sem dobila povabilo na koncert v okviru festivala Carniola v Kranju. Takratni umetniški vodja me je videl izven okvirov glasbe za otroke in začutila sem vzgib, da bi združila nekaj umetnikov, ki so si med seboj zelo različni, a bi skupaj naredili zanimivo celoto ter poskrbeli, da bi se imelo lepo tako občinstvo, kot mi, ki bi bili na odru. Da bi se dopolnili. Sodelovali so Jure, Lara Jankovič in Darja Švajger, medtem ko je Lojze Kranjčan poskrbel za glasbeno plat. To je bilo kakšnih deset let nazaj. Bila je krasna zgodba, ki je doživela veliko ponovitev, sicer pa smo se s pomočjo skupnih glasbenih iztočnic kar prelivali drug v drugega. Pred dvema letoma sem postala umetniški vodja Glasbenih večerov v tržiškem muzeju, kar sem občutila kot novo iztočnico za sodelovanje z Juretom, saj v Tržiču še ni gostoval.

Jure: Tako sva pravzaprav prispela na isto pot, čeprav je Lojze že prej naredil več aranžmajev za moje avtorske skladbe, od tistih, s katerimi sem zmagal na Festivalu slovenskega šansona do Slovenske popevke, kjer sem v tekmovalnem sporedu nastopil dvakrat in tudi dvakrat dobil nagrado. Pri albumu Sonce in sence je dirigiral celotnemu orkestru. Predvsem takoj pograbim vsako priložnost za nastop s t.i. šansoni, najsi gre za solističen koncert ali za delo v tako majhnem sindikatu, kakršnega imava zdaj z Romano.

Jure je zavezan gledališču in pripovedovanju s pomočjo glasbe, Romana skuša glasbo nadgraditi s sporočilnostjo pesnikov. On poje ivanjščice. Ona romančice.

Jure: Pregledala sva skladbe in našla skupno rdečo nit, ki jo pleteva od začetka do konca. Zato tudi je naslov tega projekta Iskanje sreče, saj gre za skupni imenovalec obeh. Sprašujeva se, kaj to sploh je, kdaj je človek srečen in ali je sreča posledica ali pa se kar zgodi. Človek namreč ves čas išče izpolnitev in te skladbe govorijo natanko o tem. O strahu pred življenjem ali pa o strahu pred zavoženim življenjem. Gre za simbiozo med teatrom in koncertom, med poezijo in glasbo.

Lirične popevke, ki upodabljajo številne situacije iz življenja, je izpodrinila lahkotna popularna glasba, ki le polni prazen, a bogat prostor tišine.

Jure: Šanson je beseda, ki ljudi odpelje drugam. Gre za skladbe, ki so drugačnih tematik od tistih, ki jih imamo danes priložnost poslušati na radijskih postajah. Šansoni so sorodni kantavtorski glasbi. V nekdanji slovenski popevki, ki v osnovi je šansonjerske narave, je polno zgodb. So emotivna, filozofska, ontološka, razmišljujoča ali kakršnakoli že stanja in dramske zgodbe. Celo aranžmaji so filmski in v resnici gre za kratke filme brez slike. Šanson je za razgledane ljudi s splošno izobrazbo še vedno šanson, a je težava, ker pojma splošna izobrazba sploh več ni. Takšne projekte delamo predvsem za ljudi, ki so žejni. V poplavi fižola in zelja v loncu popularne glasbe s pomočjo dramskih interpretacij ponujamo desert, ki ga je mogoče dobiti le na koncertu te vrste.

Interpreti so od nekdaj postavljali na oder zgodbe življenja. Danes so te pogosto spregledane in odveč. Kajti življenje samo je postalo gledališče.

Jure: Vprašanje, ki se postavlja, je, kakšno je to gledališče današnjega sveta. Osebno se mi vse zdi zelo prozaično. Človek je le še poredko zmožen introspekcije, da gre sam vase in se preizprašuje, kaj je z njim ter kako živi, medtem ko šanson ponuja možnost vpogleda v vse, ne nazadnje celo nakaže pot, rešitev. Ni vse v življenju v redu in tudi ni vse, kar je narobe, napačno, saj lahko napako odpraviš le s tem, da se je zaveš.

Romana: Kar se tiče sreče, je tako, da jo ves čas pričakujemo, a se vse premalokrat vprašamo, kaj je tisto, kar nas izpolnjuje. Kar pričakujemo jo od nekje zunaj, čakamo na tistega, ki nas bo osrečil, na stvari, ki bi nas osrečile, in razmišljamo o tem, kaj vse moramo dobiti ali narediti, da bi bili srečni. V resnici je dovolj zavest o tem, kaj bi nas moglo osrečiti. Kajti ta notranji občutek je najpomembnejši.

Glasba nagovarja. Z melodijami, ki zaigrajo na srce, in besedami, ki vznemirjajo um.

Romana: Začelo se je že pri glasbi za otroke, saj se mi je zdelo, da otrok ne gre podcenjevati in da zanje ni dobro kar vse. Takrat sem se odločila, da bodo besedila pisali pesniki in tako je tudi zdaj. Najprej sem poklicala Toneta Pavčka, medtem ko so ostali napisali besedilo na obstoječo melodijo ali pa sem nek osnutek spisala celo sama in ga nato preoblikovala skupaj z njimi. Prav zato mi ustreza, kar pojem. Pomembno je peti besedila, v katera verjameš, saj sicer poješ nekaj, s čimer se ne strinjaš ali pa ti besede celo polaga v usta nekdo drug.

Jure: Pokojni Dušan Velkaverh je prevedel Ne zapusti me Jacquesa Brela, ki jo je pela Majda Sepe. Obstaja posnetek s klavirjem, a ne vem, če je bil kdaj izdan. Menda je dejala, da bo delo odpela, vendar se ta zaključi s “srečna, da sem le senca tvojih senc, senca tvojih rok ali senca psa tvojega” in odločno je povedala, da ne bo zapela “senca tvojega psa”. Tega preprosto ni čutila in zato ni želela niti odpeti. Hočem reči, da veliko pomeni že, če razmišljaš o tem, o čemer poješ.

Umetnik postavlja ogledalo celotni družbi. Vprašanje je le, ali je družba dovolj željna sprememb, da bi zavedanje nadgradila z dejanji.

Romana: Kot interpret lahko ljudi potegneš v svoj svet, jih spodbudiš k razmišljanju in jih nagovoriš, da gredo naprej.

Jure: Léo Ferré, odličen francoski šansonjer je dejal, da je za umetnika največja nagrada, da ne dobi nobene nagrade. Kajti to pomeni, da je tako samosvoj, da ne spada nikamor. Sicer je v nekem krogu, skozi katerega ga dojemajo ljudje. Sicer je ukalupljen v nekem krogu. Ljudje, ki mislijo v krogu, pa imajo ovinkaste ideje. Besede istega človeka. V umetnosti gre za prebliske nekega drugega sveta v tem svetu, če smem tako reči. Drugega razmišljanja o isti situaciji, drugačen zorni kot na isto dogajanje. A za to je potrebna velika iskrenost. Gre za resnične zgodbe, v katerih ni več vlog, ki jih igramo. Si samo ti. In ali imaš kaj povedati ali pač ne.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: arhiv glasbenikov