Skladbe nedvomno polnokrvno obujajo čase, ko se je življenje odvijalo v klubih.

 Klopotec, 2020

Če bi zasedba Just Friends Quartet, ali pianist Marko Petrušič, delovala v Ameriki, bi najbrž veljala za živeči spomenik jazzovski tradiciji. Morda bi vzniknilo kar gibanje, posvečeno obujanju klasičnega jazza petdesetih let minulega stoletja, in bržkone bi glasbeniki, zbrani pod Petrušičevim okriljem, delovali v stalnem klubu, kjer bi muzicirali vsaj trikrat ali štirikrat tedensko, ali pa bi imeli celo svojo založbo, radijsko postajo, časopis, festival … A ker gre za glasbenike, delujoče v Sloveniji, je njihovo delo docela prezrto, saj tovrstne glasbene oblike po mnenju marsikoga ne prinašajo inovacij niti drugih presežkov. Temu v resnici ne moremo oporekati, saj v primerjavi s programsko naravnanimi in tematsko zaokroženimi projekti, h katerim danes stremijo številni glasbeniki, skladbe Just Friends Quarteta ne prinašajo nič novega, vsaj ne, če odmislimo, da gre za avtorske kompozicije, napisane v duhu legendarnega Sonnyja Rollinsa in drugih mojstrov takratnega obdobja. Vendar kvartet sodobno glasbo povezuje s koreninami in jo s tem umešča tako v prostor kot čas, česar vsaj zadnja leta v Sloveniji močno primanjkuje.

Navsezadnje pa zasedba niti ni nastala tako zelo drugače od zgoraj opisanega idealiziranja, saj so saksofonist Bojan Volk, pianist Marko Petrušič, kontrabasist Nikola Matošić in bobnar Uroš Nemanič sprva muzicirali le kot hišna zasedba divaškega kluba Jazz Hram, ki že nekaj časa deluje na novi lokaciji, in sicer v postojnskem Hotelu Kras. Gre za izkušene glasbenike, zavezane glasbi v najširšem pomenu, ki v tem kontekstu izvajajo skladbe Marka Petrušiča, tudi sicer znanega po klasičnih jazzovskih tokovih. Glede na to, da kompozicije strogo sledijo načelom standardov, se njihova forma iz skladbe v skladbo ne spreminja, a če je prvenec Sitting in the shade še premogel nekaj zavor, na nasledniku Swinging All the Way ni čutiti prav nobenih zadržkov. Večina skladb ima namreč izpostavljeno prav ritmično komponento, za kar poskrbita Matošić in Nemanič, v ospredje postavljena le občasno kot povezovalca osnovne teme z improvizacijskim vložkom – primer tega so bobni v Sudden Storm – ali s samostojno sekvenco, kakršna pripade kontrabasu v The way without return. Prvi glas kvarteta predstavlja Volk, dopolni pa ga Petrušič z nizanjem tonov, ki jim ponekod umanjka osebnosti, vendar je povsem drugače z baladnimi napevi, v katerih je zaznati močne občutke in navsezadnje zavezanost glasbi, ki ji pianist posveča življenje. Najbolj izrazne v tem pogledu so že omenjena The way without return, Estate in edina priredba, Misty Errola Garnerja, izključno v interpretaciji vodilne dvojice.

A na splošno Just Friends Quartet skupinsko igro obravnava nekoliko drugače, saj člani stremijo k polnozvočnosti vseh štirih, pri čemer je nosilec melodičnih linij saksofon. Tudi zato improvizacija ni izrazita, vendar Volk frazira nadvse tekoče, medtem ko je jakost bolj ali manj statična, zaradi izredne intenzitete glasbe pa je zato sem ter tja malce težje slediti tako močnemu glasbenemu naboju, vendar ne, če poslušamo tudi s srcem. Zavedanje, da gre za glasbenike, pri katerih je čutiti iskreno ljubezen do muziciranja, namreč skupaj s sproščenostjo in igrivostjo, četudi nezavedno, med drugim posreduje vrednote, zaradi katerih se je glasbena kultura v zadnjem stoletju razvila do današnje točke. In natanko v tem je, kot v estetiki, ki jo postavlja daleč pred inovacijo, kvartet ne le izviren, temveč tudi edinstven.

Nina Novak