Tretji večer koncertno-pogovornega cikla Dueti, ki v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani poteka vsak tretji četrtek, je v središče zanimanja postavil kantavtorsko ustvarjalnost. Sredi prilagojenih razmer  zaradi epidemije koronavirusa je bila z nami ena vidnejših predstavnic slovenske kantavtorske ustvarjalnosti Katarina Juvančič, ki deluje v tandemu z Dejanom Lapanjo. Projekt finančno podpira Mestna občina Ljubljana, na večerih pa se posvečamo osnovnim značilnostim posameznih žanrov in se podajamo v svet moško-ženskega izražanja s pomočjo glasbene umetnosti.

Za slovenskega začetnika kantavtorske ustvarjalnosti, ki je pri nas zaživela v šestdesetih letih, nedvomno velja Tomaž Pengov, čigar album Odpotovanja iz leta 1973 je še danes v navdih številnim glasbenikom, tudi poetom. A čeprav sta značilnosti tega življenjskega sloga predvsem aktualizacija in kritika družbe, ki ju zastopajo Jani Kovačič, Iztok Mlakar, Marko Brecelj in drugi, so se v dobrega pol stoletja trajajoči tradiciji izoblikovale različne struje, med drugim tudi tista, katere osnovni namen je zabavljaštvo. Vendar v skoraj dveh desetletjih, kar obstaja festival Kantfest, za katerim stoji Peter Andrej, v ospredje znova prihajajo imena, ki se v več pogledih dodobra razlikujejo od pevcev lastnih pesmi, kakor kantavtorje opredeljuje osnovna definicija. Na njem sta se večkrat predstavila tudi gosta cikla Dueti, kitarist in producent Dejan Lapanja ter glasbenica, kritičarka, etnologinja, kulturna antropologinja in sociologinja kulture Katarina Juvančič. Glasbenika sta za svoje delo prejela dve nagradi in doslej izdala tri albume, Selivke, Hope’s Beautiful Daughters ter Vmesje, od ostalih kantavtorjev pa se poleg tega, da delujeta v tandemu, razlikujeta tudi v opiranju na uspavanke in ljudsko pesništvo, ki jih Katarina Juvančič raziskuje že vrsto let.

Številne skladbe, pod katere se podpisuješ, opisujejo težke usode naših prednikov oziroma borcev, ki so druge pogosto odrešili bolečine. Na kakšen način prihajaš v stik z resničnimi zgodbami resničnih ljudi, največkrat posejanimi s hudim trpljenjem?

Pravzaprav me najdejo kar same in me nagovorijo s svojo vsebino ter s samimi protagonisti in protagonistkami. Ti ljudje se kot vsa človeška bitja srečujejo z različnimi preprekami, bolečinami in trpljenjem, a, kot si sama omenila, tudi z možnostjo odrešitve oziroma razrešitve teh. Zdi se mi, da vse pesmi, ki jih napišeš, rastejo s teboj in te v vsakem življenjskem obdobju nagovorijo drugače ter odprejo neke druge registre, tako intimne kot družbene. Češnjev cvet denimo je ena mojih prvih skladb, napisala sem jo približno deset let nazaj, vendar se, ko me je ta zgodba našla, nisem zavedela, da je na nek način preroška. Govori o trpljenju in grozotah druge svetovne vojne, vendar danes vidimo, da te vojne v času ter prostoru, v katerem se nahajamo, še vedno trajajo, čeprav gre za dogodke, ki so se odvijali šestdeset, sedemdeset let nazaj. Zato je naša naloga izstopiti iz vlaka smrti v svobodo in življenje povsem enaka, kot je bila naloga partizanke Milke, Marije ali katerekoli druge ženske. Je naloga vsakega od nas.

Se ti je kdaj zgodilo, da je katera od zgodb sčasoma izzvenela in se v njej nisi več prepoznala ali pa je svojo vlogo preprosto izgubila?

Pravzaprav ne, ker sem mnenja, da vsaka zgodba nagovarja drug del mene in tudi nas, v različnih življenjskih obdobjih na različne načine. Pesmi so kot ljudje. Neprestano rastejo in se razvijajo. In ker govorijo o čustvih ter čustvenih odzivih na določene situacije, kar je skupno celemu človeštvu, so nekaj, kar je vedno z nami. Zato ne morem reči, da bi katera od njih izzvenela ali ne opravljala več svoje naloge, kajti naloga vsake pesmi je pravzaprav počlovečenje.

Kantavtorjeva pa ponuditi glas šibkejšim, zatiranim, prezrtim, spregledanim. Družbena angažiranost skratka, ki opredeljuje tudi tvojo ustvarjalnost.

Seveda je srčika kantavtorjev in kantavtoric dati glas šibkim, zatiranim, marginaliziranim. Ne le tistim izven nas, temveč tudi tem v nas. V resnici se mi zdi, da kantavtorstvo niti ni žanr, temveč življenjski stav, način življenja. Gre za motrenje človeške izkušnje tukaj in zdaj, z vsem, kar je, vključujoč tragedijo, bolečino, stisko, prav tako pa tudi z vsem, kar to presega, torej domišljijo, srčnostjo, ranljivostjo, kreativnostjo, pogumom …

Osnovna definicija sicer za kantavtorja določa vsakogar, ki izvaja lastne pesmi oziroma se sočasno pojavlja tako v vlogi skladatelja ali komponista in besedilopisca kot pevca. Dokaj klasična, klišejska predstava kantavtorja je pevec s kitaro, a se mi zdi, da si prav zdaj kar najlepše opredelila ločnico, ki izvajalce lastne glasbe deli od kantavtorjev. Kajti po pravkar omenjeni definiciji bi bil dandanes kot kantavtor lahko označen že vsak drugi izvajalec, kar pa, vemo, je precej daleč od resnice.

Rekla bi, da je kantavtor oziroma kantavtorica pesnik ali pesnica s presežno glasbeno vrednostjo. V našem polju delovanja ima glavno vlogo beseda in njeno negovanje. Vedno trdim, da je edini moj dom oziroma edino domoljubje, ki ga imam, ljubezen do lastnega jezika. Seveda pišem pesmi tudi v drugih jezikih, ne le v slovenščini, denimo v angleščini in srbohrvaščini, vendar sta v središču mojega ustvarjanja negovanje jezika ter odkrivanje njegovih skrivnostnih votlin in metaforičnih povezav. Jezika, ki v nekem transcendenčnem smislu presega naš vsakdanji jezik. Menim, da je to tista presežna vrednost kantavtorjev in kantavtoric ter kantavtorskega ustvarjanja. Negovanje in skrb za besedo, ki lahko spreminja svet ter nagovori srce.

Kar glasbi gotovo uspeva veliko bolje kot sami besedi.

Absolutno. Spoj besede in glasbe je tisti, ki morda od vseh umetniških oblik seže najdlje ter najintenzivneje poseže ne le v samo izkušnjo, temveč z enako mero v telo. Naše in družbeno.

Z doslej povedanim sva se dotaknili predvsem besedilnih značilnosti kantavtorske ustvarjalnosti. Bi lahko opredelila tudi glasbene?

Pradedki in prababice kantavtorstva so potujoči pevci. Minstreli, trubadurji, v Afriki grioti, v Turčiji denimo ašiki … Pravzaprav so vse kulture in družbe poznale vandravce, ki so hodili iz kraja v kraj, iz mesta v mesto in prinašali bogastvo novic. Dejansko so bili potujoči novičnik, svoje petje pa so spremljali s preprostimi instrumenti. A od druge svetovne vojne o kantavtorstvu govorimo kot o delu popularne glasbe, s čimer se glasbena plat te ustvarjalnosti temu primerno razvija in razpira. Tako je danes kantavtorsko snovanje odprto v vse smeri in žanre popularne glasbe, zaradi česar ta črpa iz zakladnice tako bluesa, rocka, jazza, elektronike, popa, rapa kot številnih drugih. Še vedno pa ostajamo pripovedovalci zgodb.

Raznolikost je vsekakor ena njegovih prednosti. Pri nas za prvoborca velja Tomaž Pengov, ki je združeval predvsem glasbo in pesništvo, medtem ko je v devetdesetih letih prevladovalo v popularno glasbo usmerjeno kantavtorstvo, ki ga denimo zastopata Vlado Kreslin ter Adi Smolar. A je sočasno ves čas prisotna družbena kritika, katere predstavnika sta Iztok Mlakar in Jani Kovačič, prav tako Xenia Jus ter Marko Brecelj. Vidva z Dejanom pa črpata v ljudskem pesništvu in uspavankah.

Gre za nekaj, kar je bilo del moje profesionalne poti, še preden sem postala samostojna delavka v kulturi (s poudarkom na delavka). Ljudsko pesništvo in pripovedništvo me že dolgo zanimata. Z uspavankami pa sem se pravzaprav začela ukvarjati pred petnajstimi leti, ko sem na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti poučevala folkloristiko. Takrat sem se jim v celoti posvetila in seveda odkrila številne uspavanke z zelo drugačno formo od denimo pripovednih ljudskih ali popularnih pesmi. Prav te forme so tisto, kar me zanima tudi pri avtorskem snovanju. Na splošno me ljudska zakladnica tradicionalnih pesmi nagovarja, ker vključuje vse tisto, kar se odslikava tudi tukaj in zdaj. Gre za upovedovanje čustvovanj in zgodovinskih ter drugih okoliščin, zato jih lahko vedno znova reaktualiziramo, saj ne govorijo le o času, ki ga več ni, ali o občutjih, ki jih ljudje nimamo več. Uspavanke oziroma ljudske pesmi nas vedno znova učijo, kako je bivati na tem svetu, kaj vse ljudje doživljamo med tem in kaj je tisto, s čimer nas življenje s svojo brezkompromisno silo ves čas spreminja. Na misel mi pride citat Ursule K. Le Guin, nedavno preminule ameriške pisateljice, katere oče je bil znan pionir antropologije Alfred L. Kroeber. Njeno mnenje je, da je ena od vlog umetnosti, ljudske ali avtorske, ta, da ljudem posreduje besede z namenom prepoznavanja in artikuliranja lastnih izkušenj. Podobno sta kantavtorstvo in pripovedovanje oziroma umetnost na splošno orodje, ki ga uporabljamo za to, da vemo, kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo in kaj hočemo.

Pravkar si prepletla različne veje svojega delovanja, kar med drugim kaže na to, da sama nisi družbeno in kritično angažirana le kot ustvarjalka, temveč si denimo pred leti ustanovila iniciativo Glasne, prav tako si sodelovala pri pobudi, da kantavtor postane samostojen poklic v razvidu Ministrstva za kulturo. V vseh pogledih težiš k spremembam. Si pa tudi kritičarka in ena tistih, ki so meni in moji generaciji ter zanamcem utrli pot. V časih tvojih začetkov namreč ni bilo najbolj običajno, da se glasbeni kritiki posveča ženska …

O tem bi se dalo razpravljati … a zakaj vse to počnem? Ustvarjati iniciative se mi zdi pomembno predvsem zato, da se povezujemo. Kot je dejal Pete Seeger, ena od svetovnih legend kantavtorstva in na nek način moj vzornik, prave revolucije niso tiste, ki jih gledamo po televiziji ali o njih beremo v zgodovinskih knjigah, ampak tiste, ki nastajajo v majhnih skupnostih. Kar mene od vsega najbolj zanima, je prav grajenje tovrstnih skupnosti, ki so zmožne najti, če ne drugega, najmanjši skupni imenovalec, na podlagi katerega lahko razvijajo nekaj, kar svet spreminja na bolje. Vem, sliši se zelo romantično, a je v resnici vse prej kot to. Gre za težko delo, ki zahteva popolno predanost. Včasih se kaj na dolgi rok posreči, včasih niti ne, vendar s tovrstnimi iniciativami prižgemo vsaj majhno iskrico, ki lahko tli zelo dolgo in se morda šele čez čas razplamti celo brez nas, kar je meni pravzaprav še najbolj všeč. Skratka, gre za povezovanje, za komunikacijo in grajenje skupnosti. To je naša prihodnost. Pogum, empatija, srčnost in delovanje v skupno dobro; tisto, kar bi moral imeti v mislih in srcu ter telesu vsak voditelj, a danes temu žal ni tako. Prav zato moramo voditelji in voditeljice postati sami, vsak od nas.

Precej težka naloga, sploh v časih, ki bolj razdružujejo kot povezujejo.

Na srečo ima umetnost potencial združevanja. Seveda zato velja za nevarno, to je povsem jasno, vidno in tudi otipljivo. Vendar umetnosti ne more nihče ustaviti in je nikoli niti ne bo mogel, naj si to še tako želi. Umetnost je kreativna sila, ki je ni mogoče ustaviti. Je prihodnost.

Sama kantavtorstvo oziroma songwriting tudi poučuješ, saj si na Berkleeju opravila modul v okviru programa iz songwritinga, kar ti služi kot navdih za delavnice, ki jih izvajaš. Kaj je tisto, kar tvori njihovo jedro?

Na delavnicah udeležence učim uporabe orodij, ki jih potrebujejo, da bi vedeli, kako se lahko izražajo, kdo so in kaj hočejo. Generacijsko so zelo raznoliki, a ne glede na to čutim njihovo lakoto po izražanju oziroma samoizražanju in iskanju registrov artikulacije tega, kar čutijo, vidijo, opažajo. Takšne ljudi potrebujemo, da bi, kot bi dejal Bertolt Brecht, znali besedo uporabiti ne le kot orodje, ampak tudi kot orožje, kadar je to potrebno. Predvsem gre za artikuliranje sveta in lastnih izkušenj v njem, pri čemer se povezujemo z drugimi, da se ne bi počutili tako same.

Potemtakem gre prej kot za poučevanje kreativnosti za prepoznavanje tega, kar že nosimo v sebi?

Učim tisto, kar uporabljamo, da bi čustveni potencial pesmi privedli do popolnosti oziroma najboljšega, s čimer lahko nagovorimo druge. Gre za dril, kakršen je vsako drugo učenje jezika ali instrumenta. Vendar je pisanje pesmi vseživljenjski proces, saj glas, pesem, način ustvarjanja zori skupaj z nami, in tudi besede zorijo vzporedno z našo izkušnjo. Preprosto: rastemo, kot bi z eno besedo rekel Jani Kovačič.

Kot kantavtorska skupnost, ki se povečuje tako na tvojih delavnicah kot na festivalu Kantfest, za katerega skrbi Peter Andrej. Če se ne motim, je festival zdaj že polnoleten, na njem pa sta se predstavila tudi z Dejanom. Eno leto si bila celo članica žirije. Kakšen pomen pripisuješ samemu festivalu kot ena najvidnejših predstavnic tega “nadžanra“?

Iz skromnih začetkov, ki so jih zasnovali Xenia Jus, Jani Kovačič in Peter Andrej, je nastal zelo pomemben festival, ki združuje domače kantavtorje in hkrati odpira vrata novim imenom, zato so se v osemnajstih letih na njem zvrstili praktično vsi kantavtorji in kantavtorice tega prostora, vključujoč Hrvaško, Bosno, Srbijo, Makedonijo ter sosednje severne države, denimo Avstrijo, Italijo in tudi druge, Irsko, Dansko, Bolgarijo itn. Koncept Kantfesta se širi, saj je postal znamka v mednarodnem prostoru. Seveda je v svetu nekaj podobnih festivalov, vendar ne v naši bližini. Balkanska scena, tega se je treba zavedati, je v kantavtorskem pogledu zelo razvita, navkljub temu pa obstajajo le manjši kantavtorski festivali, medtem ko primerljivega z našim, ki bi bil tako vseobsegajoč, ni.

Vem, da sta z Dejanom precej povezana s Škotsko … kako je tam? Lahko na kratko orišeš tamkajšnjo kantavtorsko sceno, v katero si, verjamem, tesno vpeta, pa tudi pravno-kulturno ureditev in delovanje posameznih institucij ter festivalov?

Na Škotskem vse skupaj poteka nekoliko drugače, tako v glasbenem kot kulturno-političnem smislu. Kantavtorji tam so zelo povezani. Na eni strani s pop glasbo ali rockom, po drugi strani pa imajo močno tradicijo folk glasbe, skozi katero sem se izoblikovala tudi sama. Škotska je v mojem življenju prisotna že več kot dvaindvajset let in je moj drugi dom (včasih prvi), brez izkušenj in spodbude, ki sem jih v svojih zgodnjih dvajsetih letih dobila tam, pa nikoli ne bi stopila na oder. Sama sem povezana predvsem s tamkajšnjo folk sceno. Kar se pravne ureditve tiče, pa Škotska denimo nima kulturnega ministrstva oziroma je tam to le formalna institucija, saj z denarjem, namenjenim kulturi, upravlja nevladna organizacija Creative Scotland, ki deluje neodvisno od vsakokratne politike, hkrati pa kulturne projekte izdatno sponzorira tudi nacionalna loterija. Kar je velika prednost. A je treba vedeti tudi, da se ljudje tam nadvse zavedajo pomena kulture in umetnosti, še posebej v kontekstu lastne identitete ter obstoja. V tem pogledu so nedvomno od nas precej zrelejši.

Bi na podlagi pravkar povedanega lahko zaključili, da so na Škotskem kantavtorji del scene, medtem ko pri nas tvorijo njeno obrobje? Čeprav imamo v Sloveniji veliko število zares dobrih kantavtorjev, se mi zdi, da v njihovem primeru, kot pri pesnikih, več kot velja pregovor iz rok v usta …

Na to pomembno vpliva omenjeno prepoznavanje vloge umetnosti in tudi glasbe ter posledično kantavtorstva, ne le v kulturnem, identitetnem, političnem, temveč tudi medijskem smislu. Premalokrat, absolutno premalokrat slišimo domače kantavtorje in kantavtorice na radijskih postajah, zato ljudje v poplavi vsega, kar se po radijih vrti, težko pridejo do nas. Če bi imeli več prostora, verjamem, da bi nam ljudje večkrat prisluhnili in tudi večkrat prišli na naše koncerte, saj bi ugotovili, da imamo kaj povedati.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: Jan Prpič