Zdi se, da v njej utripa želja po raziskovanju. Želja, ki jo odpelje v temne ulice neznanih mest, pod črno nebo in v prostranstva širnih razgledov. Ti pa v njej prebudijo speče melodije. Melodije, nežne in tihe, ki rodijo nove poti, podarjajoč življenje in iskre v očeh. A te nikdar ne zaiskrijo brez bolečine, temveč so odraz trna, ki premakne našo miselnost in nas prisili k spremembi. K spremembi na bolje, da pred nami ostane le še luč.

Formalna izobraževalna pot je Katjo Šulc iz Slovenije odpeljala v New York, medtem ko se neformalna nikdar ni vezala le na eno zvrst glasbe, niti jezik, kaj šele deželo. Prav nasprotno, zdi se, da ima rada več med seboj raznolikih postankov in tako je pred skoraj desetletjem prvič zazvenela z uglasbljeno poezijo Mile Kačič. A se je od melanholičnih šansonskih izvedb čutnih besed z drugim albumom Twisted Delight oddaljila. Besedila z utripom njujorških ulic in klubski ritmi so klicali k plesu in že peljali k novi uglasbljeni poeziji. Tokrat romski. Kamlisajlan, po izboru portala Jazzetna eden najtehtnejših albumov leta 2016, prinaša pregled sodobne romske poezije in združuje šanson z glasbo sveta ter jazzovskimi elementi. Pestro in intimno glasbo je Katja nadgradila z osmimi komentarji na izbrane dele iz besedil, ki jih interpretira, ter hkrati razkrila, kaj jo pri romski kulturi tako navdušuje, da se ji je posvetila v tej meri. In seveda ni odveč niti vprašanje, kam jo bo pot popeljala v bodoče. Na zmenek z morskimi valovi, morda.

»veter izgine v strahu, v oprsje gore, razprostrte gore« (e plain an kidipe / razprostrta gora)

Lepo je uloviti mističen trenutek v naravi, ko se vse sestavi. Občutiti enost, polnost, se spojiti z višjim. Občutiti majhnost in veličino hkrati. Hvaležnost.

»rada bi se izgubila v noči …«  (o brîsind sîn me / jaz sem dež)

Noč ima drugačne barve, kakor dan, in druga vzdušja. Noč prinaša sanje. In ponoči spregovorijo drugi duhovi, zgodijo se druge intimnosti, zgodbe se pišejo drugače. Noč ima lepo moč.

»šel sem na zmenek z vetrom v gozd« (kheldõm e balvalãça / zaplesal sem z vetrom)

Hoditi na zmenke z drevesi, vetrom, vodami, gorami, morskimi valovi, s soncem, travniki, prašnimi makadami … je nujno potrebno. Sedeti med drevesi in pustiti vetru, da zapleše z lasmi.

»zaljubil si se, v ogenj zraven gozda, v violine, v moja tavanja« (kamlisàjlan / zaljubil si se)

Tisto, kar ljubimo pri Romih, so pristnost, naravnost in stik z davnim ter primarnim. Ogenj. Odprto nebo. Noč, polno zvezd. Glasbo, živost, strast, bolečino, radost, srčnost …

»… če luna izgubi svoj vid in če mi spregledamo, kdo pove, kje se krilo joka in krilo smeha srečata« (O ćhonut / Luna)

Sprejeti solze in smeh v istem žaklju, pustiti, da hodita z roko v roki, pustiti solzam, da stečejo, kadar morajo. Smehu, da se smeje. Živeti vsa čustva.

»kdor pleše, kdor poje zraven, bo srečen, ker pesem prinaša srečo in zdravje!« (gilăban gili, Rroma!le / Zapojte pesem, Romi!)

Pesem, glasba, ples so zdravilo. Na voljo brezplačno in v neomajnih količinah. A jih vendar mnogi potrebujejo predpisane na recept, da bi lahko segli po njih.

»Romi verjamejo …« (Rroma pakăna / Romi verjamejo)

Verjeti v tisto, kar se rado izgublja. V iskrenost, neposrednost, sočutje, prijaznost. Svetlobo, ki se rodi iz teme. V vse te zgodbe, ki so nam skupne in v srečna naključja. V male velike preproste reči.

»… ta pot sreče, ki vodi ljudi v boljše življenje« (dikhav ‘daj, dikhav ‘doj / Gledam sem, gledam tja)

Občutek imam, da je pri Romih tako, da gledajo z upanjem naprej. Dobro je gledati v prihodnost na ta način, s svetlobo v očeh, z vero, da vse vodi k boljšemu, da ni obupovanja in da veš, da so samo ovire na poti, pred tabo pa luč.

Preberite tudi recenzijo albuma Kamlisajlan Katje Šulc.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: Rok Mar