Knjige
Knjige nam pomagajo graditi osebnost
Če smo še pred nekaj desetletji odraščali ob prebiranju zgodb, so knjige danes v veliki meri zamenjali članki krajšega obsega, v katerih dobimo le skope informacije o tem, kje, kdaj in kaj se bo dogajalo ali se je že zgodilo. Članki so bili od nekdaj bolj poročevalske narave, medtem ko knjige premorejo dušo, s pomočjo katere osebnostno rastemo tudi sami. A na to smo v modernih časih nekoliko pozabili in s tem, želeli ali ne, pozabili predvsem nase.
Gotovo se še spominjamo dni, ko smo pričakujoče drseli čez vrstice, zapisane med knjižne platnice, in živeli v paralelnem svetu skupaj z junaki iz knjige, ki smo jo v tistem trenutku prebirali. Vsemu zapisanemu smo vsaj kot otrok verjeli. Morda smo o njihovih dejanjih razmišljali s kancem dvoma, a smo si kljub temu vsaj kakšno od naštetih dogodivščin želeli preizkusiti tudi sami. Prav to odkrivanje neznanega, h kateremu nas vedno znova spodbujajo knjige, pa nas je in nas še vedno dela žive.
Raziskave knjižnega trga v Sloveniji kažejo, da povprečen Slovenec prebere dvajset knjig letno, pri čemer večina posega po literaturi za osebno rast in lahkotnih prevodnih delih, ki so jezikovno in vsebinsko revna, pravkar opisano pa bi pravzaprav težko označili s pojmom kultura. Posledica tega je vedno slabši besedni zaklad, zaton slovenščine in njeno opustošenje z opuščanjem številnih izrazov. Upoštevajoč dejstvo, da Slovenci na letni ravni izdamo prav neverjetno veliko število knjižnih naslovov, pri čemer prednjači poezija, po kateri posežemo le redko, je stanje pravzaprav precej alarmantno.
Nina Novak Oiseau, ki sodi med najvidnejše sodobne slovenske pesnice, prav zato v središče literarnega ustvarjanja postavlja zavest o pomenu bralne kulture in širokem besednem zakladu, a tudi osveščanje o bogastvu slovenskega jezika. S tem namenom izvaja interdisciplinarni performans V šepetu trepet, namenjen otrokom in mladostnikom, ter v branje bralcem vseh starosti ponuja knjige, ki jih odlikuje bogat jezik, močna sporočilnost, izvirna metaforika in klasični narativni tok, prežet z intimizmom eksistencialnih dvomov sodobne družbe.
Kljub napredku danes v enaki meri kot nekoč velja, da so knjige sinonim za znanje. Upoštevati moramo, da živimo v dobi digitalizacije, zato elektronske knjige pri nas niso nobena redkost. A kljub temu hladnost ekranov in modernizacija knjige človeka odtujuje od topline, ki prežema potiskani papir. Poleg tega knjige za razliko od filmov, kjer je zgodba že povsem izdelana in predstavljena kot končni izdelek, spodbujajo domišljijo, saj smo njeni soustvarjalci. V veliki meri je namreč odvisno prav od nas, kakšni bodo posamezni liki, okolje, dogajanje.
Še posebno proza od nas zahteva obilo ustvarjalnosti, čeprav nadvse radi govorimo o pesniški svobodi pri interpretaciji posameznega besedila pesmi. Pri tem imajo veliko vlogo naše izkušnje, prav tako družba, katere del smo, v čemer se skriva razlog za neredek pripetljaj, da knjižno delo, ki smo ga v preteklosti že prebrali, ob vnovičnem prebiranju v nas pusti povsem drugačen vtis. A le zato, ker smo drugačni sami.
Zato nam knjige morajo (p)ostati zveste sopotnice in prijateljice. Otrokom odpirajo vrata v svet in jih izobražujejo, odraslim dajejo širino, jim pomagajo pri soočanju s težkimi izzivi ter jih bogatijo. Obenem pa so pričevalke nespremenljivosti, saj je večina tem, ki jih obravnavajo, univerzalnih, in nauki, zajeti v zgodbah, enako aktualni v tem trenutku kot pred več desetletji ali nemara celo stoletji. Nič drugače pa ne bo niti čez petdeset, sto, dvesto let, ker naša čutenja ostajajo nespremenljiva.
Knjige namreč vsakemu od nas dajejo občutek pripadnosti in nam sporočajo, da smo le ljudje.
