Obujanje repertoarja ameriškega pianista, skladatelja in začetnika bebopa Theloniousa Monka.

Zvočni Izviri, 2017

Mednarodno priznani bobnar, tolkalec, pedagog, lahko bi rekli tudi večni iskalec, Zlatko Kaučič, ki letos praznuje četrto desetletje delovanja, se je v začetku devetdesetih po večletnem koncertiranju v tujini vrnil v Slovenijo. Na pobudo Boleslava Simonitija je kakšno desetletje kasneje vzniknilo društvo Zvočni Izviri, ki je skozi vsa ta leta postalo prava kalilnica številnih mladih glasbenikov. Na ta način in z željo po preizkušanju v improvizaciji ter medsebojni komunikaciji so vzniknili sestavi Kombo. Rock Mi Monk je rezultat enega od njih, Komba B, obeležuje pa petnajstletnico delovanja društva. Zasedbo sestavljajo Jan Jarni in Peter Kastrin na električni kitari ter efektih, Matjaz Bajc na kontrabasu in električnem basu, Jure Boršič na altovskem saksofonu ter Tomi Novak in Robi Erzetič na bobnih, medtem ko sta jim Žiga Ipavec ter Urban Kušar pridala še tolkala, slednji celo kraški kamen. Kot gost sodeluje saksofonist Boštjan Simon, vloga vodje pa je seveda pripadla Zlatku Kaučiču.

Sicer se ta projekt od prejšnjih razlikuje v tem, da mladi glasbeniki ne izvajajo avtorskega repertoarja, temveč klasičen repertoar ameriškega jazzovskega pianista, skladatelja in začetnika bebopa Theloniousa Monka, s čimer so obeležili stoletnico njegovega rojstva. Album, posnet v Kulturnem domu Nova Gorica, zajema šest kompozicij, pri čemer je zanimivo, da so jih pet dokaj oklestili, medtem ko je uvodna Skippy Sute razširjena na več kot pol ure trajajoče muziciranje, v katerem kot raziskovalci v prvi plan stopijo predvsem kitari, saksofon in sintetizirani efekti. Ti prekinjajo surove, punkovsko obarvane glasbene energije, na nek način kaotično vpete v liričnost osnovne melodike, pri tem pa prevladujeta spontanost in individualističen pristop. Vendar le površno, kajti zelo hitro postane jasno, da je navidezni nered pravzaprav posledica premišljenosti, ki jo na živih nastopih dopolnjuje še video projekcija, zaradi česar Rock Mi Monk zlahka obravnavamo ne le kot večžanrski, marveč tudi interdisciplinarni projekt. Na plošči se ta omejuje le na Monkov nagovor, vključen na pričetku in koncu že omenjene kompozicije.

Sicer Kombo B ponuja precej zgoščeno glasbeno dogajanje, ki daje vtis trajanja vse v večnost, vendar nas nazadnje preseneti, saj nenadoma obnemi. Kar je nekoliko nepričakovano, čeprav nam glasbeniki večkrat postrežejo z izstopi iz osrednjih linij. Vse našteto le še dodatno poudari, v kolikšni meri se pravzaprav instrumentalisti medsebojno ujemajo in na kakšne načine obvladujejo instrumente. Ta izdaja ima tako več vrednosti: ena izmed njih je gotovo dokumentarna, saj izjemnega glasbenika obravnava s svežim pristopom, medtem ko je druga, povsem enakovredna, piljenje repertoarja do točke, v kateri se dovršenost sreča s spontanostjo.

Nina Novak