DrummingCellist / Jazzetna album leta 2017
Je človek, ki se ne zadovolji le z videnim ali s slišanim. Išče naprej. Globlje. Vstran. In se ustavi šele, ko se srce umiri v zavedanju, da je na pravi poti. Ko ga ponese v višave. Ko se vsi koščki njegovega ustvarjalnega mozaika sestavijo v podobo, ki ga ponese višje in ga osreči. Prav takšen je tudi kot glasbenik – željan drugačne perspektive, saj v vsakem tonu išče novo izraznost. V ritmu melodične elemente in v melodiji harmonije. V harmoniji ritem. V svetu sebe in v sebi svet.

Izhaja iz glasbene družine, zato ne čudi, da se je tudi sam predal ljubezni do nje. Bobnom, violončelu, komponiranju. Vendar ga niti ljubezen do filma ni nikdar zapustila, zato se z enako vnemo predaja tudi scenaristiki in režiji. Oba svetova pa kar najbolje spaja prav v filmski glasbi. Povsem naravno, kot prehaja tudi med klasično ter jazzovsko glasbo, prav tako popularnejšimi zvrstmi, ki mu niso nič manj tuje. Kajti zanj glasba preprosto je, če jo le čuti, medtem ko ga dvojnost, njegova večna spremljevalka, ne omejuje, temveč mu omogoča organsko rast. Po zaključeni srednji šoli, kjer se je posvečal violončelu, se je podal na študij bobnov v Groningen na Nizozemsko in kasneje še na magistrski študij v Amsterdam, kjer se je posvetil prav filmski glasbi. V njegovem srcu je vse prepleteno: potreba po osamelosti, ki ga vodi po lastnih pokrajinah, iz katerih črpa navdih, premislek o človeški duševnosti in čustvovanju, rojevanje zamisli, brez katerih bi ostal le poustvarjalec, vaja, ki ga dviga na višje ravni, ustvarjalni procesi, zaradi katerih dan ni nikdar enak preteklemu. Po številnih sodelovanjih, pisanju filmske glasbe, izvajanja žanrsko raznolikih kompozicij, se je nagonsko rodil solistični projekt DrummingCellist. Na njem spaja vse našteto; filmsko, klasično, jazzovsko glasbo, bobne in violončelo. Vse, kar ga opredeljuje. Tudi zato, kot zaradi inovativnosti in visoke umetniške vrednosti, katerima je nepreklicno zavezan, smo album izbrali za Jazzetna album leta 2017, Kristijana pa izzvali k premisleku na posamezne komentarje k skladbam.

»Nosi me daleč v svet.« (The Leaving Of Siddhartha)

Ko hodim, se mi v glavi večkrat pletejo različni ritmi in poliritmi, ki jih potem izvajam v tempu svojih korakov. Tudi vadim na ta način. Ko denimo igram turnejo z novim repertoarjem, si v mislih pojem melodijo ali harmonija, poleg pa med hojo preizkušam različne ritmične vzorce in permutacije, da bi jih lahko potem, ko igram skupaj z zasedbo, brez težav zaigral. Tudi če kasneje teh ritmov nikoli ne zaigram, ker glasba v trenutku tega ne potrebuje, me sama zmožnost dela močnejšega.

»Čutim utrip biti življenja.« (Courante, Cello Suite No. 2)

Šele zadnja leta nimam nobenih zadržkov glede tega, kakšno glasbo izvajam. Včasih potrebuješ veliko časa, da zveniš, kot ti sam, je rekel Miles Davis. A paradoks je, da je lahko igrati to, kar slišiš najenostavnejša ali najtežja stvar. Kar pa ne pomeni, da ti ni treba vsak dan znova razširiti svojih ušes, da bi lahko slišal več. Takšno je pač življenje glasbenika.

»Iščem …« (Menuet I & II, Cello Suite No. 2)

Improvizacija se začne z neko idejo, glasbenim motivom, zvokom, občutkom. A da bi jo lahko v sedanjem trenutku razvil, moraš biti dober obrtnik. Da pa je ideja zanimiva, moraš biti dober filozof. In filozofija običajno ne ponuja odgovorov, temveč še več vprašanj. Največji kompliment, ki sem ga kdajkoli dobil po koncertu, se je glasil: »Čutim, da se me je nekaj globoko dotaknilo, ampak ne vem ne kako ne zakaj, niti kaj naj bi ta občutek zares bil.« K temu stremim.

»Življenjska strast v meni tli.« (Menuet I & II, Cello Suite No. 2)

Od nekdaj me zanima veliko stvari, zato se tudi ukvarjam z bobni, violončelom, scenaristiko, režijo, kompozicijo. Zdi se mi, da je pri tem moje največje orožje radovednost. Kje je dno tistega, česar nima dna? To je moč in prekletstvo obenem. Ravnotežje mi daje nihanje med temi področji, ki se med seboj prepletajo v možganski sinapsas. In pa to, da v ključnih trenutkih sebe ne jemljem preveč resno.

»V življenjski samoti se za trenutek najdem v harmoniji s teboj.« (Allemande, Cello Suite No. 2)

Rad sem sam, to me pomirja. A sem v resnici redko sam, saj mi v glavi običajno dela družbo zamisel za scenarij, skladbo ali improvizacijo.
Rad gledam in poslušam dež. Spominja me na afriško glasbo in Roya Haynesa. Vedno spreminjajoč, a obenem konsistenten. Samo popolna paradoksalnost ima psihološko veljavnost, je rekel eden mojih herojev, Carl Gustav Jung. Pri glasbi se mi zdi enako. Denimo to, da dober swing bobnar hkrati potiska ritem naprej in ga obenem vleče nazaj.

»Odmev duše v ogledalu praznine.« (Fratres)

Arvo Pärt je s kompozicijo Fratres našel tišino, za katero pravi, da jo v sodobnem svetu potrebuje. Celo takšen genij je potreboval veliko let, da je v glasbenem smislu postal “on”. Tako kot Johann Sebastian Bach, ima v sebi nekaj večnega, nekaj spiritualnega, kar me pomirja in navdušuje. Vedno znova se vračam k njima. Zato je bila umestitev njunih skladb na moj prvi DrummingCellist album zame povsem samoumevna.
Zanima me tisto, kar je brezčasno. Ne zanima me “duh časa”, ampak “duh globine”. To je seveda spet Jung, ki pa ga ne navajam zato, da bi sam izpadel pametnejši, temveč zato, ker tako dobro najde način, kako napisati nekaj, kar je neopisljivo. Včasih ga čutim kot svojega mentorja, čeprav ni več živ. Zame je zato tudi on brezčasen.

»Sama sva. Veter in jaz.« (Interlude I)

Za konec pa ena improvizacija:
Nekoč je živel veter, ki je hotel postati drevo. Občudoval je njegove korenine, ki so se iz globin dvigale in razširjale v veje. Občudoval je njegove liste, ki so se z njegovo pesmijo sukali v zraku. Ker pa je vsakemu v tem življenju dana nespremenljiva zunanjost, je njegova želja ostala neuslišana. Veter je postal besen. Vihral je več dni in več noči. Zapihal je tako močno, da se je drevo kljub močnim koreninam zamajalo in podrlo. Ko je veter videl, kaj je storil, se je v sramoti skril za goro. Prišli so ljudje in deblo odpeljali v pristaniško mestece. Veter jim je tiho sledil. Ljudje so iz debla naredili čoln z velikim jadrom. Hoteli so odpluti na morje, da bi lovili ribe, pa jim brez vetra ni uspelo. V mestu je zavladala lakota. In ko je veter gledal ljudi, ki so v krčih umirali, se je v njem nekaj premaknilo. Zapihal je v jadro in tudi on postal drevo, ki je postalo čoln. Od takrat naprej je veter vsak dan radostno žvižgal pesem, ki je v zraku sukala liste dreves.

Nina Novak
Fotografija: Urška Lukovnjak