V žarišču 12. Festivala slovenskega jazza

Kristijan me je prepričal z besedo, ki je povezana in polna modrega, zrelega razmišljanja. Dobila sem občutek, da se trudi dojeti, zakaj potuje tja, kamor pač potuje in skuša preseči omejenost, v katero kot ljudje tako zlahka zapademo. Je odprt za vse glasbene veje, katerim išče načine za združitev. Prepričan je, da se odkrivanje novosti skriva v širini umetnikovega poznavanja glasbene zgodovine ter ustvarjalnosti. Vendar v središče kljub vsemu postavlja čutenje. Slehernega tona, motiva, stavka, kompozicije. Kajti verjame, da se opazi in čuti, kdaj glasbenik glasbo le interpretira in kdaj jo izvaja, ker jo je uspel ponotranjiti. Kdaj pripoveduje svojo lastno zgodbo, četudi napisano izpod peresa nekoga drugega. Tudi njegov prvi solistični projekt DrummingCellist bo spoj vsega, kar mu je blizu. Pravzaprav vsega, kar je.

Po nastopih na mnogih festivalih in gostovanjih v različnih državah z raznolikimi glasbeniki, glasbi za dva celovečerna filma in več kratkih filmov, prejemu nekaj nagrad ter sodelovanju na številnih albumih – po delovanju med in z ljudmi – nekako ne bi pričakovala, da se boš na nek način vrnil k začetkom in se znova obrnil k sebi.

Zdi se mi ravno obratno. Po vseh izkušnjah, ki si jih naštela in po vsem, kar sem dobil, se naučil, sem iskal naslednji izziv. In ta je prišel ob ravno pravem času, kajti prenehal sem igrati z nekaterimi zasedbami in sem imel manj koncertov, potreboval pa sem nekaj, ob čemer se moja kreativnost ne bi ustavila. Vedno so me zanimali različni žanri glasbe, saj nikoli nisem bil ozko usmerjen. Osebno me zelo navdihuje psihoanalitik, filozof in spiritualist Carl Gustav Jung. Ta se je v svojem ustvarjanju za nekaj časa povsem zaprl pred zunanjim svetom in raziskoval notranji svet. Zdi se mi, da če želiš najti odgovore na vprašanja, jih moraš vedno iskati znotraj sebe, nikoli zunaj. Zamisel sem imel že dlje časa, morda se je celo začela že takrat, ko sem bil na izmenjavi v New Yorku. Enkrat sem igral, vadil pravzaprav, skupaj s posnetki Sviatoslava Richterja na klavirju – na splošno veliko poslušam Bacha in klavirske suite – in razmišljal, kako bi bilo, če bi poleg igral bobne, saj sem njegovo interpretacijo zaradi vsega poslušanja precej dobro poznal. Posnel sem se in bilo je zanimivo, a je pri tem ostalo. Imel sem sicer željo narediti nekaj s klasično glasbo, a ne da bi igral čelo, saj z njim nisem bil v formi. To leto pa je prišlo do tega, da sem ga začel pogosteje igrati. Najprej Bachovo suito, ki sem jo igral ob zaključku študija v Sloveniji, medtem ko sem kasneje raziskoval različne interpretacije, saj vedno skušam najti čim večji aspekt tega, kar počnem. Denimo, kakšne so razlike med baročnim in romantičnim izvajanjem, ki mi sicer ni tako blizu, a ko najdem razliko, lažje poiščem tisto, kar mi je zares všeč in je moje. Gre za to, da poveš svojo zgodbo.

Omenil si, da ne delaš razlik med posameznimi žanri. Prebrala sem, da afriško ljudsko in klasično glasbo dojemaš kot enakovredni, kar me spomni na Josipo Lisac, ki je dejala, da glasba ali je ali je ni. Meniš, da bi morali vsa ta predalčkanja pustiti ob strani in se posvetiti le čustvenemu aspektu glasbe, ne glede na žanr in instrument, s katerim občuje posamezen glasbenik?

To je najbolj logično, vendar ljudje radi predalčkamo stvari. Kajti čim ne vemo, kaj nekaj je, ne vemo niti, kaj naj si o tem mislimo in s tem naredimo. Ljudje, ki so bili tekom zgodovine inovativni, niso bili dobro sprejeti. Vsaj ne takoj, morda kasneje. V resnici je težko sprejeti nekaj, kar ni popredalčkano, a mene to vedno bolj zanima … kako narediti nekaj, kar ne sodi nikamor. Na koncu je vse vibracija, energija, emocija. Ni pomembno, ali delaš glasbo, film ali kuhaš kosilo. Sam zelo uživam v kuhanju, ki je lahko improvizacija. Gre za tisti notranji nagib, da nekaj kreiraš in prestaviš iz nefizičnega sveta v fizičen svet.

Bojimo se, ker nam je neznano. Morda je to tudi produkt današnjega časa, ker ne znamo več živeti, če nismo vnaprej sprogramirani, saj nam je družba vcepila posamezne reakcije.

Poglej, kaj se je zgodilo z Jezusom. Prišel je, učil nekaj čisto novega, kar je bilo v nasprotju s staro zavezo. Pustimo religijo ob strani. Bistveno je, da so ga križali. Menim, da je to nekako v človeku. Seveda so danes druge stvari in težave, ljudje si vzamemo manj časa, vse je hitro in takoj ko nam postane dolgčas, potrebujemo impulze ter informacije, s katerimi si zaposlimo možgane. Zato tudi so socialna omrežja, a nam koncentracija generalno gledano močno pada. Ne znamo poslušati glasbe dve uri skupaj. Krasno bi bilo, če bi v šole uvedli meditacijo in zasledil sem, da jo nekje celo imajo. Namesto da bi otroke kaznovali, jih pošljejo meditirati in vse se dvigne. Potrebujemo nove pristope …

Gongi imajo meditativni in mistični pridih, bobni so energični, divji, medtem ko je čelo mehak in nežen. Kako sam dojemaš vse instrumente, ki te spremljajo na glasbeni poti?

Znova se lahko vrnem k Jungu, ki pravi, da vsak pravi simbol znotraj sebe združuje da in ne. Ta polarnost stvari me zelo zanima tudi v instrumentih. Kot si rekla, za bobne smo navajeni, da so “na šus”, če se tako izrazim. Osebno me zelo zanima, kako bi bobne igral na način, kot da igram čelo. Zdi se mi, da so zares dobre stvari vedno izjeme. Denimo, enkrat sem poslušal intervju s trobentačem Ambrosom Akinmusirejem, ki je pripovedoval o tem, da ga je nek starejši kolega, glasbena legenda, povprašal o njegovem konceptu instrumenta. Ni ga imel, nakar mu je odvrnil, da ga mora imeti. Zadal si je, da bi med drugim s trobento rad zvenel, kot da igra francoski rog. In ko ga poslušam, slišim prav to. Ne vem, ali bi bilo tako tudi, če tega ne bi vedel, vendar je tisto, kar mi je pri njem tako všeč, natanko to, da ne zveni kot trobentač. Tudi Jack DeJohnette mi je kot bobnar tako všeč, ker ne razmišlja kot bobnar. On je pianist in glasbo sliši povsem drugače. Vsi glasbeniki, umetniki, ki so mi všeč, imajo dve strani. Kot kovanec. Delajo na način, kot bi delali nekaj drugega. Drugače je, saj sicer padeš v stereotip bobnarja, ki pa ga je treba preseči.

Pri projektu DrummingCellist združuješ oba instrumenta, a tudi avtorsko glasbo z interpretacijami klasične glasbe oz. klasično glasbo z jazzovsko improvizacijo. Od kje kar naenkrat potreba po simbiozi vsega naštetega?

Morda prav zato, ker bi rad stopil naprej kot glasbenik, a tudi kot človek. Sam tega sploh ne delim. Eden od smislov življenja, vsaj zame, je, da postajaš vedno boljši, a ne v smislu, da si vedno hitrejši, temveč globlji. Spraševal sem se že, kje so moje korenine. Doma zadnja leta poslušam predvsem klasično glasbo, v živo pa mi je bolj všeč jazz. Menim, da gre preprosto za organski korak naprej, ki je pač prišel ravno zdaj.

Ni si težko zamišljati, kako naj bi zvenel album, ki ga pripravljaš, a je nekoliko težje predstavljivo, kako boš oba instrumenta prepletel na premieri, ki se bo zgodila na Festivalu slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem …

Še vedno raziskujem. Ta projekt dojemam kot eksperiment, kot začetek nečesa in ne kot cilj. Ne vem, ali je tisto, kar sem odkril doslej, najboljše. Nekaj bom posnel vnaprej in bom čez posnetek igral bobne, nekaj bom nasnel na licu mesta s pomočjo looperja in čez čelo igral bobne, nekaj bom igral le na čelo, tudi samo bobni se bodo slišali. Prav tako imam avtorske kompozicije, kjer si bom pomagal z looperjem, s katerim bom nasnel čelo in potem nanj še improviziral. Vse to je novo (celo) zame. Gre za delovni proces, ki lahko traja tudi celo življenje.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: Liviu Stefan