Kritika

Kritika ne bo izumrla

Nekoč je javno mnenje na področju kulture narekovala (in oblikovala) kritika. Pisci kritik so bili visoko izobraženi posamezniki s širokim znanjem o kulturi, seznanjeni pa so bili tudi s splošnimi družbenopolitičnimi dogajanji. Prepoznavna kritiška imena so zato vzbujala strah in trepet med umetniki, saj je bila njihova kritika neizprosna in, predvsem, objektivna.

V preteklosti so bile strokovnega mnenja deležne bolj ali manj vse gledališke ali operne predstave, vsi koncerti in vse izdane knjige, medtem ko so danes zaradi preobilice prireditev kritik deležne le izbrane umetnine. Ker je kultura pogosto na repertoarju že skoraj vsake kavarne, žal sorazmerno s tem upada kakovost izvedenih del. Prav zato je kritika tudi dandanes dobrodošla in ne bo nikoli zastarala, kajti z njo ohranjamo tisto ravan umetnosti, ki ne poneumlja, temveč spodbuja, navdihuje in uči.

Kritika ne bo izumrla 1

­­­A kritika doživlja težke čase, tudi zaradi samorastniških ocenjevalcev brez ustreznega strokovnega predznanja, ki se za kritika okličejo izključno zaradi sodelovanja v okviru različnih (tudi vprašljivih) spletnih portalov. Težava tovrstnih medijev ni samo ta, da se na njih piše le o koncertih ali izdajah, ki so jim pisci, sicer nezmožni kritične distance, že v osnovi izredno naklonjeni, temveč tudi ta, da se piše izključno v zameno za koncertno vstopnico ali recenzijski izvod albuma. Na tem mestu se je zato smiselno vprašati, ali nima takšen popoldanski pisec, ki običajno ne vlaga v svoj razvoj, določenih obveznosti do tistega, o katerem piše, pa naj bodo te povezane z oboževanjem glasbenika, ki ga ocenjuje, ali simpatiziranjem s prizoriščem, nemara založbo, s katero sodeluje. V vsakem primeru so besedila tovrstne narave vse prej kakor kritika.

­­­Dober kritik bo namreč sodeloval z različnimi ustanovami, pri tem pa ga ne bo strah ocenjevati umetnost, po kateri v svojem prostem času ne bi posegel, saj ločuje, kaj je osebno mnenje in kaj profesionalno. Tako se večkrat pripeti, da piše hvalospeve delu, o katerem v zasebnem življenju nima povedati veliko dobrega, ali obratno, da besedilom pripisuje več slabosti kakor prednosti.

Takšne izkušnje ima tudi univerzitetna diplomirana muzikologinja Nina Novak Oiseau, kateri predstavlja kritika jazzovskih projektov slovenskih avtorjev središče zanimanja. Na tem področju je v več kot desetletju udejstvovanja postala avtoriteta, svoje delovanje pa dopolnjuje s spremljanjem ljudske in folk glasbe, pa tudi z izdajami, kakršne so uglasbljena poezija in slovenska popevka. Tovrstna besedila je začela pisati že v srednji šoli, vendar so ta ostajala v predalu, dokler se ni pred več kot desetletjem podala na profesionalno pot. Sprva je pisala za revijo Glasna, ki jo izdaja Glasbena mladina Slovenije, občasno objavljala v drugih strokovnih publikacijah (Pogledi, AirBeletrina, Glasba v šoli in vrtcu itn.), medtem ko je leta 2015 ustanovila spletni portal Jazzetna. Kmalu zatem je postala strokovna sodelavka spletne revije Odzven, ki jo izdaja SIGIC, kjer je večinski del njenega prispevka prav jazz kritika, in pred kratkim spletne revije Primus (Zveza kulturnih društev Slovenije).

Z zavedanjem, da je kritika velika odgovornost tako do glasbenikov kot poslušalcev, se v vsaki izdaji trudi najti najboljše, a se prav tako nikdar ne boji izpostaviti tistega, kar umetniku dopušča obilo prostora za napredek. Kajti kritika bi naj natanko to tudi bila: spodbuda za rast.