Kultura
Kultura smo mi
Nemalokrat slišimo, da kultura doživlja krizne čase. Marsikatera institucija iz sezone v sezono ponuja vse manj umetniških programov in jih nadomešča z lahkotnimi, komercialno usmerjenimi projekti, poezija je iz leta v leto manj brana, saj bralci večinoma posegajo po plehkih romanih, jazz in klasično glasbo je vse težje slišati na radijskih valovih, kritika ne oblikuje več javnega mnenja …
A kultura ni le umetnost. Je steber družbe. Kultura v najširšem pomenu pomeni tudi skrb zase. V enaki meri, kot so steber naše prihodnosti zdrava, lokalna, sezonska in doma pripravljena hrana, redna telesna aktivnost, vložek v nova znanja, izhaja naše zadovoljstvo iz skrbi za dušo. Vendar pa se ta skrb ne začne šele v dobi odraslosti, temveč že v otroštvu. Kultura je namreč odgovornost slehernega med nami, zaradi česar je pomembno, da že v najzgodnejših letih spodbujamo umetniški razvoj otrok.
Slovenske pesnice, kakršna je denimo Nina Novak Oiseau, največ pozornosti namenjajo prav ohranjanju slovenske (pisane) besede in bogatenju jezika, ne pa njegovemu siromašenju ali spogledovanju s tujkami, kar je dandanes še kako moderno. Kultura omenjeni avtorici, delujoči tako na literarnem kot glasbenem področju, pomeni gradnjo trdnih temeljev, izvirajočih v času in prostoru, ki ga živi sama, vendar ju redno bogati s številnimi zunanjimi vplivi. Zato se njeno prizadevanje za vzgojo občinstva in bralstva kaže v projektih, kakršni so edukacijske delavnice za otroke in mladostnike, interdisciplinarni performans V šepetu trepet, samostojne knjige, ter v tistih projektih, katerih cilj je popularizirati jazz, denimo Jazzopis, Nova frekvenca in Jazz z Nino.
Vsak, ki obiskuje glasbeno šolo in se uči igrati na instrument, najbrž ne bo postal odličen glasbenik, bo pa zato morebiti postal pozoren poslušalec. Takšen, ki bo znal prepoznati in ceniti trud ter veščine izvajalca, saj bo v letih učenja pridobil delovne navade, ki jih bo kasneje lahko uporabil na drugih življenjskih področjih. In vsak, ki bo prebral številne knjige, ne bo pisatelj, bo pa zato morda reden obiskovalec literarnih večerov, knjižnic in knjigarn. V vsakem primeru nekdo, kateremu bo kultura nuja preživetja, in obenem nekdo, ki bo imel močno izražen čut za sočloveka, saj bo znal prepoznati ter spoštovati delo drugega.
Stališče preštevilnih je, da je kultura izključno odgovornost države in bi morala biti v celoti podprta z javnimi sredstvi. Nedvomno gre v tem pogledu za še kako potrebno pomoč, ki ustvarjalcem omogoča popolno posvečenost, vendar je kultura od nekdaj nastajala kot odmev človeškega doživljanja vsega, kar nas obkroža. Je notranji svet umetnika, največkrat obogatenega z družbeno angažiranostjo, saj je njen namen spodbuditi k boljšemu, globljemu: preprosto rečeno – k napredku.
Kultura namreč vse od obstoja človeka nastaja iz ljudi za ljudi. Zato je prepričanje, da umetnost živi v ozkih krogih izbrancev, povsem napačno. Poezija, proza, glasba, slikarstvo in druge vrste umetnosti niso nič drugega kot odsev čustvovanja.
Kajti kultura se nikoli ne dogaja nekje daleč stran. Prav zato jo je težko spregledati. Knjige so pisane za bralstvo, glasba za poslušalstvo. In če umetnosti ne bomo podprli tako, da ji bomo dovolili z njeno uporabo bogatiti sebe same, bo ta sčasoma izginila. Takrat pa bomo zares spoznali, kako zelo nam primanjkuje ta varni košček, ki ga imamo prepogosto za nekaj povsem samoumevnega.
Kultura pač ni tam nekje. Kultura smo mi.