Še en izredno premišljen in dovršen ter zaokrožen projekt slovenskih jazzovskih glasbenikov, ki ne le pri nas, temveč tudi na tujem pomikajo meje.

Fresh Sound Records, 2017

Jedro novega projekta enega najbolj nadarjenih pianistov mlajše generacije pri nas, Marka Črnčca, v tujini bolj znanega po neposlovenjenem imenu Marko Churnchetz, tvori kvartet v sestavi – poleg Marka samega – električnega kitarista Mikea Morena, kontrabasista Chrisa Jenningsa in bobnarja Rudyja Roystona. A tega dopolnjujejo slovenski godalci, pihalca in trobilec. Album, ki je bil delno posnet že jeseni pred tremi leti, je sestavljen iz avtorske suite Marka Črnčca v osmih stavkih, pri čemer se vsak med njimi skuša približati temam in kompozicijskim tehnikam ruskih skladateljev. Ruthenia, sicer latinsko ime za ruske mejne province in njene prebivalce, v tem primeru retrospektiva ruskih skladateljev dvajsetega stoletja, je torej predvsem poklon in zahvala velikim imenom klasične glasbe, kakršna so Igor Stravinsky, Dmitry Shostakovich, Sergei Rachmaninoff, Sergei Prokofiev in Alexander Scriabin. Prav ti avtorju, ki v samem naslovu vidi tudi prispodobo za povezovanje z rusko glasbeno tradicijo, predstavljajo neizmeren navdih.

Vendar Ruthenia navkljub mnogim klasičnim vplivom ne zveni sterilno, kajti vanjo so vtkani številni elementi spontanega komponiranja, za katerega poskrbi osnovni kvartet, medtem ko ga gostje povzdignejo in med teme, ki sicer niso pretirano izrazite, a vendar povedejo, vnesejo nekoliko mračne godalne linije, ki jih znajo posvetliti šele pasaže v flavti ali oboi. Uvertura ima uvodno vlogo in suito z godalno-pihalnimi linijami, ki se izmenjujejo ter prežemajo s klavirskimi, umesti med klasično-jazzovsko in improvizirano glasbo. Če bi iz prav tega razloga pričakovali, da bo Toccata, sklepni stavek, dopolnil in zaokrožil prvega, se prigodi nepričakovano, kajti ta ostaja odprt in prav v tem se kaže dovršenost ter premišljenost dela, ki sicer deluje celovito, a ga razbijeta Fantasia, Markov solistični moment, ki se naveže tako na predhodni kot sledeči stavek, ter Nocturne, kjer klavir dopolni kontrabas. Ostali so izvedeni v kompletni zasedbi, pri čemer se klavir in kitara pogosto podvajata, sta v sožitju in dvoglasnem dialogu, ali se dopolnjujeta ter izmenjujeta. Ta dva sta tudi najpogosteje nosilca melodičnih linij, za katere bi težko trdili, da na kakršenkoli način izstopijo iz glasbene celote. Razgibanost se prej kot v solističnih vložkih torej odraža skozi mehkost kitare, decentnost klavirskih vstopov, zadržanost godalnih spremljav in ritmičnih prepletov.

Projekt prav zato zveni izredno nevsiljivo. Je samo glasba. In v njej ni niti enega neorganskega elementa, ki bi iskal pozornost zaradi pozornosti same. Naravni potek stavkov, ki se postopoma razraščajo, nadgrajujejo in nazadnje preprosto umolknejo, da bi pustiti prostor ter čas tišini in dopustili morebitno nadaljevanje, povezuje instrumentaliko v nedeljivo celoto. Gre za izredno zahteven projekt, pri katerem se zdi, da ne glasbeniki sami in ne poslušalci nimajo vtisa kompleksnosti, temveč prej nečesa, kar skrito in pozabljeno bedi v nas samih: preprostost umetnosti življenja.

Nina Novak