Ruthenia / Jazzetna album leta 2017
Svet vidi drugače od večine. In tudi glasbo doživlja na svojstven način, ki mu omogoča predvsem vzpostavitev vezi s samim sabo in ga navdihuje v moči, da zmore slediti izključno sebi ter živeti v skladu s tem, kar je. Prav takšna je tudi njegova glasba: jasna, čista, svetla. Kdaj s pridihom temnosti, a vedno dovolj lahkotna, da se človeka dotakne, vendar tudi kompleksna, da v nas vzbudi mnoga vprašanja. Dovršena, na nek način celo prebujena.

Pravijo mu tudi čudežni otrok, saj glasbo čuti nadvse globoko, pri čemer je sočasno izvrstno tehnično podkovan. Posvečen prav vsakemu projektu. Odraščal je na vasi, odmaknjen od vseh vplivov, s katerimi je obkrožen danes, ko redno potuje in deluje tako v New Yorku kot Mariboru. A začel je s harmoniko in klasično glasbo, nakar sta se jima pridružila klavir ter jazzovska glasba. Vendar izhaja iz okolja, kjer je bila prisotna predvsem narodno-zabavna glasba. Vse te svetove združuje tudi danes, čeprav je slednja v njegovem umetniškem izražanju zapostavljena, vendar se tako klasična kot jazzovska glasba zlivata na njegovem zadnjem projektu Ruthenia, ki smo ga izbrali za enega od treh Jazzetna albumov leta 2017 in Marka izzvali h komentiranju občutkov ob poslušanju. Ti so ga popeljali v razmišljanje o poziciji kulture v današnji družbi in o svetu, za katerega se marsikdaj zdi, da je povsem zašel iz tirnic, ki bi nas vse popeljale k večji sočutnosti in človeškosti. Vendar njegov svet ostaja srčen. Dogradil ga je v Gradcu, kjer je doštudiral, in se dodatno izobraževal pri mnogih mojstrih, kot tudi skozi sodelovanja z različnimi umetniki. Prejel je več nagrad, prehaja med raznolikimi žanri in se posveča muziciranju, komponiranju, aranžiranju in produkciji. Skozi svoja dela pa v prvi vrsti išče čiste izrazne oblike, s katerimi bi svet obarval v svetlobo, ki bi vse nas popeljale k vprašanjem o lastnem obstoju, možnostih biti dober človek in napredku, zaradi katerega nam je sploh podarjena pot življenja.

»Vse življenje iščem, vse življenje hrepenim.« (Nocturne)

Vsak umetnik prej ali slej ugotovi, da pri njegovem delu oziroma na njegovi ustvarjalni poti ni konca in ni čiste izpopolnjenosti. Je le učenje. Verjamem, da je najboljši umetnik tisti, ki v svojem delu kaže ranljivost. Menim, da je to ena najlepših in najbolj privlačnih lastnosti izražanja. V zadnjih letih razmišljam prav o tem, kako doseči čistino, resnico danega momenta v improvizaciji. Pravzaprav me zanima samo to.

»Potujem.« (Fantasia)

Kot svobodni glasbenik definitivno uživam pozitivno stran tega poklica. Potovanja so nekakšen “reset button” za obnovitev človekovih miselnih procesov. Menim, da je sploh v mestu, kakršen je New York, nadvse dobrodošlo vsake toliko časa umakniti se v drugo okolje. Samo premik v neznano nas lahko nauči, kako je “naš” svet majhen in nepomemben. Pravo srečo sem našel šele v samozavedanju.

»Tečem, da najdem svoj košček zemlje, kjer bom jaz samo jaz.« (Preludium)

Verjamem, da ni pomemben cilj, temveč pot. Današnja družba nas uči, da moramo v življenju stremeti k velikim ciljem, da moramo biti uspešni, pomembni, zgledni. Vendar mar to res prinese srečo ter mir? Za to, da si ti samo ti, je potrebno veliko poguma in tudi sebičnosti. Osvoboditi se vseh “programov”, ki so nam bili naloženi s strani staršev, vrstnikov, vzornikov, lastne samokritičnosti, je trdo delo, ki traja vse življenje. Zato verjamem, da ni pametno stremeti le h končnemu cilju, temveč predvsem uživati v danem momentu ter se učiti iz življenjskih izkušenj, ki nas doletijo, tako dobrih kot slabih. Samo tako lahko rastemo kot duhovna bitja in postajamo vedno bolj MI.

»V temini noči se skriva moj obraz.« (Ouverture)

Ne vem, zakaj, a že od nekdaj me obdaja neverjeten občutek mirnosti čim pade noč. Všeč mi je, da se vse umiri. Večini noč pomeni počitek, meni ravno obratno. Dobim več fokusa, postanem bolj ustvarjalen.

»Bistvo obstoja je v tem, kar je očem nevidno.« (Cantabile)

Če se prav spomnim, gre za citat iz prelepega dela Mali princ francoskega pisatelja Antoinea de Saint-Exupéryja. Prva knjiga, pri kateri sem se spoznal z idejo dvojnosti obstoja. Seveda sem bil takrat še premlad, da bi zares razumel, kaj je pisatelj želel povedati s to zgodbo. Nerad se ponavljam, vendar verjamem, da je radovednost vrlina, ki v življenje prinaša svobodo. Skušam se zavedati lepote manjših, vsakdanjih stvari, kot je denimo prijazen pozdrav človeka na ulici, nasmeh, lepa pesem, ki sem jo nedavno slišal …

»Čas razslojenosti. Kje sem v tej zgodbi jaz, kje ti, v čem iskati nas?« (Toccata)

Skozi pregled zgodovine in opazovanje tega časa lahko vidimo, da ljudje konstantno verjamemo v idejo medsebojne razslojenosti. Običajno statusno ali ideološko, pa tudi glede na raso oziroma barvo kože. Ne vem, kaj nas žene v takšna razmišljanja in prepričanja. Najbrž negotovost, strah, pohlep, neosebna sreča. Zdi se, kot da v spoštljivi, enakovredni, mirni družbi težko bivamo. Žal … Srečen sem, da kot glasbenik lahko vsaj malo prispevam k družbenemu sožitju. Delo umetnika je v vsakem pogledu zelo nesebično, saj se fokusira predvsem na dajanje, ne pa na jemanje. A opažam ironijo, da postajamo v moderni družbi umetniki in ustvarjalci nekakšni nepomembni “hipiji”, medtem ko verjamem, da umetnost odraža človeka v njegovem času obstoja in je zato izredno pomembna za identiteto ljudstva. Denar in lastnina o človeku ne povesta ničesar, kreacija vse.

»Govori mi le še tišina.« (Scherzo)

Ljudje preveč govorimo. Prevečkrat želimo ugajati, zabavati. Sam sem trenutno v obdobju življenja, ko ne potrebujem več potrditve ljudi, ki me obkrožajo, da delam prav, razmišljam prav, verjamem v prave stvari … Sprejemam odgovornost za svoje odločitve in dejanja, kar mi da moč, da imam lahko rad sebe ter se spoštujem in s tem tudi vse okoli sebe. Tudi pri svojem delu opažam, da ne zmorem več oziroma me ne zanima več slišati obilo glasbe, sploh analitično ne. Lepo je širiti svoj spekter znanja in zavedanja, vendar ne samo na način zgledovanja. Hočem opazovati sebe in svoje napake ter graditi na tem. Torej ugasniti hrup in prisluhniti tišini.

»Pridi bliže, odidiva v svet lepote …« (Valse)

Za spoznavanje novih teritorijev je potrebno zaupanje. Pri nastajanju moje zadnje plošče mi je zaupanje izkazala Brigita Pavlič, direktorica Festivala Maribor. Povabila me je, da skomponiram delo, ki bo združilo glasbena svetova klasične ter jazzovske glasbe in bo premierno predstavljeno na omenjenem festivalu. Posledično sem se želel osredotočiti na glasbo velikih ruskih skladateljev 20. stoletja ter napisati suito, posvečeno njihovem delu. Ob študiranju literature sem spoznal nov lep glasbeni svet, ki so ga ustvarili ti geniji. In čeprav so bili časi, v katerem so ti skladatelji živeli, težki, lahko skozi njihovo glasbo spoznamo njihovo “varno zatočišče” in začutimo optimizem.

Nina Novak