Krhka spevnost, ujeta v naravno izraznost klasične kitare.

Samozaložba, 2018

Jedro legendarne, več kot tridesetletne skupine Tantadruj, ki glasbo rada združuje s poezijo in neprekinjeno deluje od leta 1989 dalje, še vedno tvorijo Boštjan Soklič, na čigar pobudo je zasedba tudi nastala, Aleš Hadalin in Mateja Blaznik, ki se je nekajkrat predstavila tudi kot samostojna avtorica in kitaristka, prav tako pesnica. Vendar kljub temu dejstvu ne gre pričakovati, da njen izdelek Le divji mak ostane dopolnjujejo besedila in njihove interpretacije, čeravno skladbe nosijo izredno poetične naslove. Molk namreč ostaja. Molk besed, v teh časih pogosto izrečenih v prazno. Zato pa glasba pripoveduje intimne zgodbe duše, nekoliko umaknjene iz središča dogajanja, kar morebiti pojasnjuje, zakaj njeno ime zveni novo, čeprav je končala Akademijo za glasbo v Ljubljani in je aktivna tako na področju poučevanja kot izvajanja in skladanja glasbe. Ki je intimno, pri čemer tudi album, o katerem teče beseda, ponuja dlan sočloveku, kajti pri muziciranju sta se Mateji Blaznik na kitari pridružila violinist Aleš Koren in Vid Sark, ki je poprijel za flavto, kljunasto flavto, tolkala in zvočila, sintetizator ter bas.

Zanimivo, prav violina in flavta sta instrumenta, ki prevzameta vodilo in povedeta v sporočilnost posamične melodije, medtem ko kitara povečini ostaja v ozadju, kot trden temelj, s katerim Blaznikova pričara vzdušje posamezne skladbe, čeprav uvodna Jutro daje nekoliko drugačen vtis. V njej sprva ob nekaj zvočnih efektih kitara prevzame osrednjo pripovedovalsko nit, ki jo že trenutek zatem preda flavti, katere mesto zamenja violina. Tako se zdi, kot da se instrumenti drug drugemu, a tudi poslušalcem predstavijo, da bi lahko skupaj odšli v glasbeno pustolovščino, v kateri je čutiti vplive klasične, ljudske glasbe, a tudi Tomaža Pengova, ki je s strunami znal izpovedati bolečino in srečo. V skladbah prevladujejo melanholija, hrepenenje in nedostopnost sanj, ki se neprestano izmikajo. A za razliko od najizraznejšega slovenskega kantavtorja vseh časov, Blaznikova ohranja določeno distanco, kar se kaže v skrivanju lastne poetike za drugimi instrumentalisti, ki pogosto poslušalcu predajo tisto, kar bi jim lahko tudi sama. Morda. To skuša storiti v Onkraj reke, vendar tudi tu že kmalu glas prevzame flavta, kakor ostaja vse do iztega tega polja maka, s katerim je posuto obzorje želja.

Morda prav zato ne prevladuje mehkost klasične kitare, kakršne smo sicer vajeni izpod prstov Danca Per-Olova Kindgrena, denimo. So pa zato melodije izredno oble in se nam na trenutke zazdi, da se bodo razblinile ob trdnosti, morebiti celo nekakšni surovosti kitare, s katero so prepredene. Izredna spevnost zaide v Za hip v izdihu, ki se nam zdi celo tako domačna, kot bi z njo zrasli ali jo že kar prinesli s seboj na ta svet. Nakar nas preseneti z obratom, kot tudi sicer rada počne s kompozicijami, ki imajo izrazito dvojnost: temne kitarske vložke, s pomočjo katerih razbije svetle osnovne linije. Prav v tem Le divji mak ostaja zanimiv in drugačen. Nobenega dvoma namreč ni, da ponuja kakovostno zvočno vsebino, milje oddaljeno od cenenih izdelkov osrednjih glasbenih struj, a hkrati zveni tako lahkotno, da mu lahko prisluhnemo le bežno. Odvisno pač, kakšni smo kot ljudje in poslušalci.

Nina Novak