Ta glasba je kot klic iz onstranstva …

KD Matita, 2019

Vse se je začelo z zamislijo o literarnem večeru v Kopru, posvečenem ustvarjalnosti popotnice, pisateljice in pesnice Alme M. Karlin, kamor je bila poleg Jerneje Jezernik, prevajalke umetničinih del iz nemščine ter raziskovalke njene bogate ustvarjalne dediščine, povabljena tudi glasbenica in lutkarka Nika Solce. Na podoben način je pred leti v Knjižnici Maksa Samse v Ilirski Bistrici polet dobil album s pesmimi Cirila Zlobca Dua Malunca, katerega člana sta Laura Zafred in Matic Smolnikar, ki jima je bila Klaviatura lastovk prvi tovrstni ter tudi sicer doslej žal edini projekt. Solcetovo za razliko od njiju že pred omenjenim dogodkom tesno povezujemo s poezijo, saj je navsezadnje pred le dvema letoma predstavila Tiho misel s pesmimi Srečka Kosovela. Na omenjenem večeru v Kopru je zaživela Ko duše pokličem. Ker pa je duša ženske, ki je v marsikaterem pogledu zaznamovala Slovenstvo, začutila sorodnost, še posebej v misli, da »vsak človek gre svojo pot po usodnem svetu naokrog« (Moč sveta), je glasbenico dobesedno poklicala v svoj umetniški hram. In tako sta se tisti, ki jima misel na še neodkrite stihe ni dala spati, odpravili v Narodno in univerzitetno knjižnico ter odkrili čez tristo poprej neznanih pesmi v nemščini, ki jih je kasneje prevedel Boštjan Dvořák. Vse se dotikajo duše, svetlobe in iskanja samega sebe ter resnice, a zaradi epskih razsežnosti glasbeno niso mogle zaživeti v celoti, zato je glasbenica izbrala njihove dele. Tiste, ki so jo najmočneje nagovorili, ali tiste, ki so sporočilno najbolj izrazni. Lansko jesen, konkretneje 24. novembra, je v Klubu Cankarjevega doma predstavila istoimenski album in s tem obeležila stoletnico pesničinega potovanja okoli sveta.

Zdi se, da se je na potovanje odpravila tudi Solcetova. Tokrat še dlje in globlje (vase). Tudi zato so najbrž nekatere pesmi posnete v naravnem okolju: ob morju, na dežju ali v cerkvi. Da bi dodale življenje in bi izkušnjo izvajanja, pa tudi poslušanja, naredile bolj intimno. Instrumentalna spremljava je tudi sicer zminimalizirana, kar se še posebej kaže skozi kitarski spev Igorja Bezgeta, medtem ko niso redke niti vokalne solistične “molitve”, posvečene človeku in človeštvu. Tako nas Vidja Mihevc, pevkina hči, popelje v a cappela miniaturo Sedem žarkov, posneto ob slapu Veli Vir, Nika Solce pa nekoliko kasneje izvede mistično, poduhovljeno in že skoraj svetniško Resnico v škocjanski cerkvi. Razgaljena ob odsotnosti spremljave tako poudari besedo in z njo bogatost znotraj nas, kajti »steze so dolge čez sveta poljane – kdor težjo izbere, prej doma pristane« (Sedem žarkov). Na življenje drugih dimenzij v enaki meri namiguje preliv odmevov, s katerimi se zaključijo posamezne skladbe. Pesnica, katere dela spodbujajo k osozvočenosti vsake duše, zavedajoč se, da bo tovrstna pomirjenost svetu prinesla složnost (»Le skup se vzemite, da končno zaključi se sončni obrat v popolni nam luči!«, Daritev), je bila nedvomno tudi v glasbeni navdih, saj je skladbam odvzeta vsa površnost, četudi so melodije v osnovi dokaj preproste. Solcetova se v njih spogleduje s klasično glasbo, šansonom in duhovnostjo; slednja je najizrazitejša v Vsak človek gre, kjer gostuje Mahesh Vinayakram in podaja roko avtoričinemu projektu Zamee izpred nekaj let. Navidezno skladba morda pretirano poseže v ezoteriko, vendar upravičeno, če jo navežemo na življenje Alme M. Karlin in ji dodamo pomen potovanj, odkrivanja novega ter lastnega preizpraševanja – skupnih imenovalcev obeh umetnic. Da obe izhajata iz globin lastne duše, dokazujejo tako besedila kot dejstvo, da Nika Solce na tem albumu tako rekoč vse linije na kitari in ukulelah odigra sama. In seveda poje. Zreleje in močneje kot kadarkoli prej. Z veliko mero spoštovanja, a tudi sproščenosti, odražajoče se v vokalnem mehčanju s številnimi brezbesednimi vložki, ki v “vzvišene” instrumentalne linije pretežno strunskih glasbil vnesejo igrivost, valovanje morja in klici galebov pa življenjskost.

Resnica, skladba, ki je morda najbližja albumu s poezijo Srečka Kosovela, naravnost kliče po soočenju z neznanim. Pričakovanje in vznemirjenost besedila »kaj hočeš o duša / le kaj je tvoj cilj / veliko doživljaš / letiš prek vseh sil« zastavljata vprašanja, ki so moreče resna in težka, vendar odgovori nanje prinašajo svetlobo. Vznikajoč v podzavesti se približujejo in oddaljujejo enako kot ukulele v Daritvi, medtem ko flavta (Katja Mlinar) v Moja Erika, edini skladbi, uglasbljeni v celoti, prizemljuje. Moja Erika je sicer igriv hvalospev pesničinemu pisalnemu stroju, pri kateri najdemo nekaj vzporednic s pesmijo Ivo pokojne Katarine Avbar, a le če ji odvzamemo pomen, kajti potem ostane le še AmErika – potovanja, odhajanja, iskanje boljšega jutrišnjega dne, migracije. Na jezikovni ravni se te kažejo v Das rufen der Seelen, edini interpretaciji v nemščini, v kateri najdemo vzporednice s poljsko umetnico Magdo Brudzińsko, pa tudi v sodelujočih glasbenikih. V resnici marsikatero skladbo zaznamuje in obarva Stephen Steiner, v čigar vsakem tonu (še posebno nyckelharphe) je mogoče najti mnogo več od gole zvočnosti. Je razumevanje. Tožba nemirne duše, ki se ne zadovolji s povprečnostjo niti plehkostjo. Ki želi vedeti, zakaj. Kajti le tako more vstati v luč, v svetlobo, kamor se vokalno v sklepnem delu dviga naslovna skladba, za katero je aranžma prispeval Michele Josia, in sporočilno »le eno imaš to skupno pot, da sebe daš« (Moč sveta). Ko duše pokličem je prav zato morda tih, vendar globok album. Preprost, a revolucionaren. Navsezadnje ga je nujno dojemati v smislu spodbude in poklona človeštvu, enako izpraznjenemu danes kot nekoč, ob tem pa si je treba priznati, da Nika Solce s projekti, predstavljenimi v zadnjih letih, dela nekaj zares pomembnega: spaja preteklost s prihodnostjo in poezijo z glasbo, pri tem pa ohranja čistost, svetniškost, neomadeževanost obeh.

Nina Novak