Na prvem večeru koncertno-pogovornega cikla Dueti, ki do izteka letošnjega leta poteka vsak tretji četrtek v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, smo gostili Niko Solce, vsestransko glasbenico in lutkarico. Projekt, ki ga finančno podpira Mestna občina Ljubljana, občinstvu podaja osnovne značilnosti različnih žanrov in vzpostavlja poseben odnos med glasbenikom ter izvajalcem. Prvi večer je potekal v znamenju uglasbljene poezije.

Nika Solce je doslej predstavila več tematsko zaokroženih albumov uglasbljene poezije, med drugim Tiha misel s pesmimi Srečka Kosovela in Ko duše pokličem s pesmimi Alme Karlin, v prepletu pogovora ter glasbe pa jih je v okviru cikla Dueti predstavila ob spremljavi kontrabasista Klemna Krajca. Začetki žanra sicer pri nas segajo v obdobje, ko je bila slovenska popularna glasba v povojih, oziroma v čas, ko je razvoj glasbene umetnosti narekoval festival Slovenska popevka, saj so glasbo takrat praviloma pisali klasično ali jazzovsko izobraženi skladatelji, denimo Jože Privšek, medtem ko so besedila prispevali uveljavljeni pesniki, med katere štejemo Gregorja Strnišo. Sčasoma je ta tradicija zamrla, v prvi vrsti zaradi dejstva, ker se je vse več izvajalcev preizkušalo tudi v avtorstvu. Spoj poezije in glasbe se je tako bolj ali manj ohranjal le s pomočjo kantavtorjev, med katerimi izstopa Tomaž Pengov, o sami poeziji, vpeti v glasbo, pa smo v naslednjih letih in desetletjih slišali redko. Žanr je preporod doživel šele z albumom Pobarvanka Mie Žnidarič v letu 1998, na katerem je na glasbo Steva Klinka izvedla besedila Ferija Lainščka, v zadnjih letih pa smo priča pravemu razcvetu, saj so poleg Nike Solce, ki jo lahko štejemo za vodilno predstavnico uglasbljene poezije, pesmi pesnikov predstavili še Malunca (Ciril Zlobec), Katja Šulc (Mila Kačič), Duo Ponte (Albert Halász in drugi), Uršula Ramovš (Janez Ramovš) in številni drugi.

Če denimo beremo katero od pesmi Alme Karlin in nato isto pesem poslušamo v tvoji interpretaciji, zlahka zaključimo, da gre za daljše pesnitve, ki pa si jih uglasbila po drobcih. Torej dele posameznih pesmi, vendar si to storila nadvse premišljeno, saj delujejo kot celota. Bi rekla, da te je duša Alme Karlin preprosto poklicala?

Ne vem, kako premišljeno je bilo, saj sem intuitivno izbirala tiste dele, za katere se mi je zdelo, da zajamejo bistvo, in obenem dele, ki so tudi moji duši pisani na kožo. Alma Karlin me je poklicala prav z naslovno pesmijo, Ko duše pokličem. Začelo se je tako, da je imela Jerneja Jezernik pred nekaj leti predstavitev Alminih knjig v Kopru in so me povabili, da dogodek glasbeno obogatim. Ker sem prebrala, da je bila Alma tudi pesnica, sem Jernejo vprašala, kje bi bilo mogoče dobiti kakšno Almino pesem. Poslala mi je Ko duše pokličem, ki jo je tudi objavila v eni od knjig, iz nemškega izvirnika pa jo je v slovenščino prevedel dr. Boštjan Dvořak. Naslednji dan sem jo že odpela. Šlo je za prvo uglasbitev te pesmi v slovenskem prevodu. Ker pa so me zanimale tudi druge, sem se podala na raziskovanje. Že teden zatem sva se z Jernejo odpravili v Narodno in univerzitetno knjižnico in tam odkrili kar štiristo pesmi, s katerimi se ni še nihče ukvarjal. Gre za Almine rokopise in tipkopise, napisane na Eriko v nemškem jeziku. To je bilo pravo odkritje zaklada! Toliko vznemirjenja je bilo prisotnega ob pregledu teh spisov!

Nemško razumeš ali si pesmi izbirala intuitivno?

Žal tako intuitivna nisem. Jerneja mi je na licu mesta prevajala, zato sem razumela, o čem govori posamezna pesem. Najbolj so me zanimale tiste o duhovih dreves, voda … tudi druge, a ker je bila prva, ki sem jo uglasbila, Ko duše pokličem, duhovna, sem za album izbrala to tematiko.

Vprašanje, če bi se Alma Karlin strinjala z izborom in predvsem dejstvom, da si vzela samo dele pesmi.

Upam, da bi se in da mi ne zameri. Je pa bilo veliko ovir na snemanju, zato sem se spraševala, ali delam kaj narobe. Kajti bila je ves čas prisotna … Naslovno pesem smo snemali v cerkvi, zunaj pa je divjal grozen naliv, strele so švigale, grmelo je, cerkev je zalilo. Dramatično vzdušje, skratka, ki se sliši tudi na albumu v obliki šuma dežja.

Precej sunkoviti procesi … Si pa pred Almo uglasbila pesmi Srečka Kosovela, tako otroške kot tiste, vpete na album Tiha misel, pa tudi poprej, z zasedbo An Indo-Balkan Project si posegla po besedilih Franceta Prešerna in Ferija Lainščka. Izbiraš močne pesnike. Se med ustvarjalnim procesom naselijo vate, iščeš stik z njimi? Te morda prevzamejo ali pa ti prevzameš njihovo identiteto?

Pri Almi Karlin se je zgodilo natanko to. Že med snemanjem je bilo zares divje, kasneje pa sem potrebovala kakšnega pol leta, da sem se rehabilitirala. Zdelo se mi je, da me je povsem obsedla. Preden sem začela ustvarjati glasbo, sem dobila občutek, da moram narediti njeno lutko. Štiri dni sem pikala z iglo in volno, dan in noč, dokler se ni vame zazrla Alma. In takrat me je postalo kar malce strah. Ob štirih zjutraj so vame živo gledale njene oči, bila je tako prisotna, da nisem mogla zaspati. Srečko Kosovel me za razliko od nje ni notranje zasedel. Pri njem je bilo vse bolj lahkotno. Med snemanjem je nad mojo hišo celo letala bela lastovka, in ko smo se odpeljali na premierno predstavitev, nas je spremljala del poti. Sliši se kot pravljica, vendar ni, ker je nisem videla le jaz, celo posneli smo jo. To mi je dalo občutek, da sem ob snemanju imela Srečkov blagoslov in da je bil z mojim delom zadovoljen.

Se med ustvarjalnimi procesi ukvarjaš z raziskovanjem življenj pesnikov? Ne Alma ne Srečko žal nista več z nami, so pa njuna dela še kako med nami. Bi bilo lažje, če bi jima lahko zastavila kakšno vprašanje?

Menim, da je pesnike najlažje doumeti prav skozi njihovo poezijo, saj gre za njihovo intimo. Človek s pomočjo poezije predstavi svoja občutja in razmišljanja, a nisem prepričana, da bi pomagalo, če bi bila še tu. Morda bi Alma denimo celo želela, da uglasbim celotne pesmi. Potem bi imela problem.

Obema je skupno opisovanje svetobolja, osredotočata se na eksistencialna vprašanja, iščeta sebe, vabita k premisleku in, nadvse aktualno v teh časih, kličeta k spremembam. Na nek način bi lahko povzeli, da ubesedujeta smisel bivanja, zdi pa se, da je tudi tvoje delo v celoti posvečeno temu. Si nekdo, ki najde bolečino tako v pravičnosti kot lepoti?

Vsekakor sem po duši melanholik in pesmi v molu, pesmi, ki malce bolijo, čutim bližje. Da mi pride do živega, mora biti prisotno nekaj patosa. Sicer pa se redno poglabljam v vprašanja, kaj je to življenje in zakaj smo tu, oziroma se čudim.

Če se malce dotakneva samega nastanka pesmi … kakšna je pot do končnega izdelka, ki je tako celovit, kot sta ta dva?

Kdaj se melodija preprosto izlije, nastane iz nekega vzdušja, kot denimo Vse je tiho Srečka Kosovela, ki sva jo soustvarila z Borisom Magdalencem. Dobila sva se pri njem, ker pa živi na Krasu, ima pod figo in kostanjem majhen odrček, od koder je krasen razgled. Sedela sva tam, ptice so pele in v melodijo prinesle to pesem. Zelo idilično, vendar vedno ni tako. Pesmi nastajajo različno, včasih se izlijejo, včasih pa sama sestavim večino, nakar se pridružijo ostali in dodajo vanjo svoj del.

A ko album enkrat izide, ni konec poti, temveč se pravzaprav znova postaviš na sam začetek.

Zame je najtežji del, ko je album posnet, vendar še nima zvočne podobe. Težko si je predstavljati, koliko dela je s tem. Z zvokom je treba ustvariti atmosfero, barve in prostor. Tonski mojster mora to, kar imam sama v mislih, spraviti v končno obliko, a ker ima vsak človek v glavi svojo sliko, delam skupaj z njim, da lažje razume mojo predstavo. Ta studijski del je zares težek, ko pa je to obdobje zaključeno in album dejansko izide, ko naredimo vse, se začnejo promocije, trženje, prodaja. Tu sem sama največkrat že tako utrujena, da me zmanjka. Dejansko sem ugotovila, da se moram vsega lotiti povsem drugače. Posneti pesem, jo predstaviti pa drugo in jo spet predstaviti ter tako naprej, vse dokler ne sestavim albuma.

Morda potem končni izdelek ne bo zvenel tako kompaktno. Razen, če ga nekako povežeš. Vem, da imaš posebno vez z naravo. Že prej si omenila snemanje v cerkvi, eno ali dve pesmi pa si posnela tudi ob izviru. Ob vodi. Dandanes smo nadvse odtujeni od naravnosti, tvoja glasba pa nas upočasnjuje.

Nedavno sem ugotovila, da bi bilo res dobro, če nas upočasni. Bilo je tako očitno. Igrali smo na festivalu Sanje v Medani in vladala je res krasna atmosfera. Mesec je vzhajal, črički so peli, meglice so se dvigale prav izza odra in v tistem trenutku nisem mogla hitro peti. Pogreznila sem se v atmosfero in sledila ritmu narave. Zdelo se mi je čarobno. Ko pa sem doma gledala posnetek, sem imela povsem drugo percepcijo. Takrat bi raje vse skupaj izvedla hitreje. Torej na koncertih, v živo, se lahko ustaviš, dojemanje časa za denimo računalniškim ekranom pa je povsem drugačno. Na splošno je narava počasnejša in v njej vlada harmonija. Ko se ustavimo in povežemo z njo, se tudi sami harmoniziramo.

Ena od prevladujočih značilnosti tvoje glasbe se mi zdi prav atmosferičnost. Kje črpaš navdih; izhajaš iz samega besedila, njegovega pomena ali sporočilnosti, barv, harmonije …? Kaj je tisto, kar te najbolj prevzame, ko besedilo spajaš z glasbenimi elementi?

Predvsem besedilo. Kadar berem poezijo in mi je katera od pesmi posebej blizu, jo lažje ponotranjim, če si jo potem še zapojem. Na ta način jo zares čutim. Če jo le preberem, jo sicer začutim, a grem z glasbo lahko precej globlje vanjo. In zato tudi z drugimi delim poezijo na enak način. Z glasbo se ji doda še ena raven, s katero sežeš globlje do človeka.

V večini stihov je neka želja po premagovanju ovir. Univerzalnost. Se pa srečamo tudi s kontrasti, kajti odločnim besedilom dodaš nežno, subtilno glasbo, s katero božaš dušo in predvsem vabiš na pot k sebi.

Včasih je subtilnost močnejša od neke udarnosti, prepoznane hipoma. Nežno in subtilno spustimo dlje.

Postaviti se v vlogo nežnosti, tako v glasbi kot na splošno v življenju, je obenem tudi nastaviti drugemu ogledalo. Mu dati orodje, s katerim nas lahko osreči, in po drugi strani orožje, s katerim nas lahko rani. Je to izraz poguma?

Biti iskren, vsaj dandanes, ima gotovo tesno povezavo s pogumom.

Prav tako pogumno je združevati različne tradicije. V tvojem primeru vse vodi k mistiki. Kdo te je navdušil za glasbo?

Od sedmega leta pa vse do konca osnovne šole sem v glasbeni šoli obiskovala pouk klavirja, vsa osnovnošolska leta pa sem bila tudi vodilni glas pevskega zbora. Glasba je bila v mojem življenju ves čas prisotna. Doma smo veliko muzicirali in peli, “čez” našo hišo je šlo ogromno umetnikov, lutkarjev in glasbenikov, saj smo od nekdaj organizirali festivale ter gostili mednarodne zasedbe. Zanimive ljudi. Imeli smo tudi klavir in vedno je kdo sedel za njim ter igral. Preprosto, glasba je bila z nami, a sem sama te vplive zgodaj razširila. Pri šestnajstih letih sem že šla v Indijo in raziskovala indijsko glasbo, ob tem pa izvajala cigansko.

Menim, da z vsakim obrazom ustvarjanja raziskuješ duhovno raven človeka. Namen tvoje glasbe pač ni zabava.

Pri moji glasbi sta bistvena intima in stik s samim seboj ter svetom. Poglabljanje.

Ta dva albuma, Tiha misel s pesmimi Srečka Kosovela in Ko duše pokličem s pesmimi Alme Karlin, te postavljata na mesto vodilne predstavnice žanra uglasbljene poezije pri nas, ki sicer v zadnjem desetletju znova dobiva svoje mesto, pa čeprav ostaja na obrobju.

Dejstvo je, da uglasbim dele, s katerimi se poistovetim, kajti sprašujem se, zakaj bi si nekaj izmišljevala, če je nekdo drug že tako lepo opisal to, kar čutim tudi sama. Vendar imam tudi to v načrtu, a imam zaenkrat zadržke. Če je avtor nekdo drug, potem pesmi lažje ocenim. Do svojih besedil pa sem kritična in težko rečem, ali so dobra ali ne, ker jih, vsaj zaenkrat, še ne znam pogledati z distance. Bi si pa v bodoče želela peti lastne pesmi.

Pravzaprav je ta razvojna pot nadvse logična. Če so te prej klicale duše umrlih pesnikov, si sedaj očitno v sozvočju sama s seboj. Duše drugih so te pripeljale k sebi.

Dejansko čutim, da se je zgodil nek cikel. Začela sem z ljudskimi skladbami, posnela sem tudi album indijske glasbe pod umetniškim imenom Narayani, na katerem pojem v sanskrtu. Raziskovala sem mantre in snemala več let povsod po svetu z različnimi glasbeniki. Sem pa imela tudi pri indijski glasbi že od samega začetka povsem svoj stil. Slovenske korenine in slovensko ljudsko glasbo ter pesnike sem pravzaprav začela raziskovati na podlagi svetovne ljudske glasbe. Vse našteto me je nazadnje pripeljalo do sem, kjer se nahajam trenutno. Alma pa me je res močno prevzela in med ustvarjanjem albuma povsem zasedla moj notranji prostor. Do njenih in tudi Srečkovih del sem čutila veliko odgovornost, počutila sem se kot neke vrste medij. Bilo je močno. Oba zelo cenim, a je hkrati v meni dozorela odločitev za polno izražanje z lastnimi deli.

Besedilo: Nina Novak
Fotografija: Rok Dežman