Težko bi se Jožetu Privšku poklonili lepše kot z oživitvijo trenutkov njegove glasbe.

ZKP RTV Slovenija, 2018

Ena osrednjih osebnosti v zgodovini slovenske glasbe je nedvomno dirigent in skladatelj, sicer pianist ter vibrafonist Jože Privšek, delujoč tudi pod psevdonimoma Jeff Conway in Simon Gale. Tekom svojega več kot tridesetletnega vodstvenega staža je Big Band RTV Slovenija popeljal na izredno visoko raven, zaradi česar je bil orkester vzor vsem v nekdanji Jugoslaviji, prepoznavnost pa je užival širom Evrope, zato je veliko snemal tudi v tujini. Njihov vodja je ugled doživel kot skladatelj tako jazzovske glasbe kot popevke, ki jo je pisal še pred prvim festivalom Slovenska popevka, ki je leta 1962 potekal na Bledu, medtem ko so njegove skladbe prav tako izvedli na izboru za pesem Evrope, in sicer leta 1961 Neke davne zvezde, za katero je besedilo prispeval srbski pesnik, novinar, režiser in slikar Miroslav Antić, ter naslednje leto Ne pali svetla u sumrak z besedilom hrvaškega pesnika, tekstopisca, novinarja in šansonjerja Draga Britvića. Prvo je izvedla Ljiljana Petrović, drugo Lola Novaković in slednja je s skladbo osvojila visoko četrto mesto, kar je vse do danes najvišja evrovizijska uvrstitev slovenskega avtorja. Privšek je skladbe najpogosteje pisal v tandemu z Elzo Budau, a ker je popevko dojemal bolj kot službeno obveznost in se je po letu 1976 nekoliko odmaknil od nje, ga v večji meri povezujemo z jazzovskim opusom. Vendar njegove vokalno obarvane skladbe ne zaslužijo nič manj pozornosti.

Prav zato je Big Band RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Lenarta Krečiča pred dvema letoma k sodelovanju povabil Nino Strnad, pevko, ki oživlja repertoar slovenske popevke. Ta je leta 2016 že izdala album V luči življenja skupaj s pianistom Petrom Miheličem, na katerem oživljata skladbe iz tega zlatega obdobja, tokrat pa se je vrnila k orkestrskemu zvoku, s katerim se je sicer proslavila že na prvencu Moj Piran (2009), ki ga je posnela z Big Bandom DOM. Razlog tokratnemu projektu, naslovljenemu Trenutki z Jožetom Privškom, je bilo obeleževanje osemdesetletnice rojstva Jožeta Privška v letu 2017, sprva s koncerti, pred kratkim še z istoimenskim albumom. Dirigent Lenart Krečič in Nina Strnad sta izbiri skladb pristopila raziskovalno in v arhivu RTV-a iskala predvsem njegova manj znana dela, čeprav so glasbeniki izvedli tudi znane napeve Zlati prah, Ne prižigaj luči v temi, katero je prepesnil Gregor Strniša, Ljubezen v f molu, Samo nasmeh je bolj grenak in Nad mestom se dani. V primeru ostalih gre za oživljanje pozabljenega repertoarja, pri čemer so posamezne skladbe trajno zabeležene in izdane šele na tem albumu, denimo Oblak, In nič se ne zgodi, V najini sobi je vedno poletje, Na krilih hrepenenja in Putnička. A čeprav smo nanje čakali več kot pet desetletij, so te še vedno v enaki meri zavezane estetiki lepega. Ne nazadnje so čustvena stanja univerzalna tako prostorsko kot časovno in zaradi hitrega načina življenja danes morda še pogosteje iščemo trenutke, v katerih bi se lahko pustili zapeljati povednim besedilom ter smotrnim melodijam, kar v primeru Big Banda RTV Slovenija in Nine Strnad, vsaj v tem primeru, zares ni težko. K temu nas napeljuje že njena topla barva vokala, jasno artikuliranje besed, a tudi in predvsem doživeto pripovedovanje skorajda dramskih zgodb. Interpretaciji skladb Zlati prah in Nad mestom se dani se tako razlikujeta od tistih na intimnem albumu V luči življenja, kar pomeni, da pevka pri njihovem izvajanju izhaja iz aranžmajev, ki so bili tokrat polnejši. Velikoštevilna zasedba poleg temelja, ki ga nudi ritmična sekcija, premore poudarjene trobilno-pihalne linije, ki so še posebno izrazite v Zlatem prahu, kjer prav ta izvede celoten motiv, in v Cesti beli.

Sicer že sama narava skladb instrumentalistom nudi manjše možnosti izražanja, vendar ti pridejo v ospredje v Oblaku (Adam Klemm) in Ne prižigaj luči v temi, ki jo s posameznimi vložki obarva Aleš Suša. V In nič se ne zgodi osrednja vloga pripade Primožu Grašiču, čeprav se v vlogi solista pojavi Tomaž Gajšt na krilovki. Enako je z Ljubezen v f molu, kjer spremljavo igra Blaž Jurjevčič, v igrivi Na krilih hrepenenja pa povede Primož Fleischman. Slednja je še posebno zanimiva zaradi izrazite zmagovalnosti in pozitivne naravnanosti, kar se ponovi še v V najini sobi je vedno poletje. Na drugi strani imamo mnoge z bolečino obarvane skladbe, vendar kot splošni duh takratnega časa prevladuje pozitivizem. Ker so bile skladbe pisane v času Jugoslavije, sta na Trenutke z Jožetom Privškom uvrščeni tudi dve skladbi v srbohrvaščini; že omenjena Neke davne zvezde in živahna Putnička. Nina Strnad je obe izvedla odlično, navkljub temu pa je v drugi zaznati nekaj obotavljivosti, kajti na trenutke se nam zazdi, kot da se želi malce skriti za orkester in se obenem pretirano nasloniti nanj. Za razliko od te, v baladi tega ni čutiti. Izvede jo enako suvereno kot ostale v slovenščini ali ob kakšni drugi priložnosti v angleščini. Repertoar v nobenem pogledu ni lahek, saj kljub temu da zveni nadvse poljudno, govorimo o dramskih besedilih, razgibanih melodijah in bogatih harmonijah ter širokem obsegu, zato bi se orkestru težko pridružila primernejša vokalistka, medtem ko sam izbor skladb prinaša pestro razgibanost, s čimer dobimo vpogled ne le v izjemno polpreteklo ustvarjalnost enega pomembnejših slovenskih skladateljev zabavne in jazzovske glasbe dvajsetega stoletja, temveč zlahka ozavestimo, kakšna neverjetna škoda je, da ta in podoben repertoar ostaja osamljen na zaprašenih policah vodilne radijsko-televizijske hiše pri nas. Zato le upamo lahko, da za naslednji projekt tovrstne narave ne bo potrebna nova obletnica, temveč bodo ti postali stalnica. Pa čeprav preprosto samo zato, ker gre za skladbe, ki si zaslužijo biti slišane tudi v tem, našem času.

Nina Novak