Muzikal je glasbena oblika, ki smo jo v družbi žanrsko vsestranske Nuške Drašček in Simona Dvoršaka, pianista ter dirigenta, med študijem v Londonu posvečenega prav muzikalom, obravnavali na četrtem večeru koncertno-pogovornega cikla Dueti, tudi tokrat v prilagojenih razmerah z namenom zajeziti epidemijo koronavirusa. Projekt finančno podpira Mestna občina Ljubljana, potekal pa je vsak tretji četrtek med septembrom in decembrom letos v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani.

Čeprav gre za žanr z več kot stoletno tradicijo, kajti prvi muzikal je bil na oder Broadwaya postavljen že leta 1866, se v Sloveniji z njim srečujemo šele zadnje desetletje. Sprva s priredbami, kakršna je uspešnica Mamma Mia!, pred šestimi leti pa smo dobili tudi prvi izvirno slovenski muzikal, napisan po povesti Ivana Tavčarja Cvetje v jeseni. Zdi se, da je ta glasbeno-gledališka oblika pozornost občinstva vzbudila šele tedaj, zato so prvencu sledile Vesna in Veronika Deseniška, navkljub temu pa med poslušalstvom resne glasbe muzikal še vedno velja za dokaj cenen žanr, medtem ko ga poslušalci popularne tretirajo kot izraz staromodnosti. Vendar bi, upoštevajoč dejstvo, da se novejša dela v precejšnji meri odmikajo od zlate dobe, ki je v njegovi domovini Ameriki vladala v prvih desetletjih dvajsetega stoletja, tako enim kot drugim le težko pritrdili, saj se vse več predstav produkcijsko približuje ostalim širše sprejetim žanrom. Tudi zato muzikal zadnja leta v Sloveniji doživlja razcvet, a je postavljen pred številne izzive. Navsezadnje smo priča pomanjkanju kadra, majhnemu trgu, prav tako že omenjenim predsodkom, pa tudi dejstvu, da smo imeli muzikalu doslej prej kot na gledaliških odrih priložnost prisluhniti izključno v koncertni obliki, kakršno sta pred nekaj leti pripravila tudi Nuška Drašček in Simon Dvoršak z vsebinsko zaokroženim repertoarjem, poimenovanim Sprehod po West Endu.

Cole Porter, George Gershwin in Irving Berlin veljajo za najpopularnejše skladatelje ter tekstopisce Broadwaya, a je nadvse zanimivo, da songi iz njihovih oziroma na splošno songi iz muzikalov prve garniture skladateljev dandanes tvorijo klasično jazzovsko pesmarico.

Nuška Drašček: Menim, da zato, ker je razvoj teh dveh žanrov potekal vzporedno in so se vplivi med seboj prepletali. Gre za zvrst glasbe, ki je bila v tistih časih zelo popularna, pesmi pa so, v narekovajih seveda, ponarodele, kar je povezano z načinom življenja in ustvarjanja, pa tudi s pomenom, ki sta ga gledališče ter glasba imela v takratni družbi. Šlo je za dogodek, nekaj, brez česar večera ni bilo, zato so se melodije zasidrale v ušesa, jazz glasbeniki pa so jim dodali še kakšno harmonijo več, s čimer so prerasle osnovno vlogo. Podobno se dogaja tudi pri nas. So skladbe, za katere več ne vemo, da imajo avtorja, ker smo jih že tolikokrat izvedli in predrugačili, da so vsaj malo postale tudi naše.

Simon Dvoršak: Vsi trije skladatelji, torej Porter, Gershwin in Berlin, so med drugim razvijali jazzovsko glasbo ter jo prenašali na odrske deske, medtem ko je Gershwin jazz vnašal celo v resno klasično glasbo. To ni zanemarljivo dejstvo, kot tudi ne, da so bili vsi trije odlični tekstopisci, kar se v kasnejšem obdobju zgodovine muzikala spremeni. A takrat je vladala zlata doba Broadwaya, zato se je vse prepletalo. Postane pa zanimivo, kadar se srečajo privrženci enega in drugega pola. Nekdo ugotovi, da gre za jazzovski standard, drugi pa mu nasprotuje in pove, iz katerega muzikala je skladba …

Vendar navkljub prepletanju obeh žanrov v začetnem obdobju zadnja desetletja med njima ni prav veliko vzporednic. Kdaj in zakaj je nastal prepad?

Nuška Drašček: Vem ne, a sklepam ali si predstavljam, da bolj kot se stvari specializirajo, bolj kot se žanri organizirajo in bolj kot se namensko vzgaja ter goji posamezne zvrsti, bolj prisotne so ločnice med enim in drugim svetom. A ko potegneš črto, je vse glasba.

Simon Dvoršak: Muzikal je v tem obdobju izhajal iz ameriške ljudske glasbe, medtem ko se kasneje, v šestdesetih in sedemdesetih, pojavijo prve rock opere, kakršni sta denimo Jesus Christ Superstar ter Hair. Od tu naprej gre razvoj v povsem svojo smer, sploh zadnjih deset ali dvajset let, ko je muzikal postal pop. Nahajamo se pač v časih, ko je treba na vsak način privabiti množice, ker je v ospredju zaslužek, zaradi česar muzikal izgublja na kakovosti. Kaj bo po tej krizi, tega se bojim, saj bo potreba po tem še večja in imamo le dve možnosti. Ali se bomo vrnili v zlato dobo, ker si veliko novega ne bomo mogli privoščiti, ali pa bomo še bolj drastično zapluli v svet jukebox muzikala, kar se navsezadnje že dogaja. V mislih imam že obstoječe glasbene opuse, ki se jih vstavi v določeno zgodbo, vendar ta večinoma nima smisla. Zadnji takšen primer, dokaj uspešen, je Mamma Mia! Vse, kar se je zgodilo zatem, nima vrednosti. Da ne bo pomote: glasba je odlična, vendar glasbeno gledališče temelji na zgodbi in besedilu, ne na glasbi, kot denimo opera, ki lahko uspe navkljub slabemu besedilu. Za razliko od tega na Broadwayu ali West Endu doslej resnično ni uspel niti en muzikal s slabo zgodbo.

So različni termini, kakršna sta pop in rock opera, sploh potrebni glede na to, da muzikal že sam po sebi črpa v popularni glasbi? Navsezadnje bi današnja tehnologija omogočala celo house opero.

Simon Dvoršak: Ločevanje muzikalov glede na žanr, ki prevladuje … to je res nekaj, kar je bilo aktualno v času, ko je rock opera veljala za izum. Glasbeno gledališče je nastajalo postopoma. Sprva je bila baladna opera, zatem so se pojavili vodvili, rock opera pa je pomenila, da v muzikalu ni govorjenih delov niti dialogov, temveč da je cela predstava peta. Takšen primer je že omenjeni Jesus Christ Superstar oziroma novejši Nesrečniki, ki pa jim nihče ne reče rock opera, ker nimajo nobene povezave z rockom, vendar jim opera tudi ne moremo reči. Seveda potem nastane problem. Druga težava, s katero se srečujemo, vsaj v Sloveniji, pa je, da ima muzikal pri resnem občinstvu, tistem torej, ki posluša operno glasbo, slabšalen prizvok. V osnovi je res nastal za širše množice, vendar gre za vrhunske predstave, ki pa v Sloveniji nimajo tradicije, kar je še eden od problemov.

Nuška Drašček: Najbrž bo potreben čas, da ljudje spoznajo, da so muzikali, vsaj ti, ki so meni osebno blizu, kakovostne predstave in da so to pesmi, ki jih bomo gotovo še slišali. Teh se ne da kar tako zapeti, temveč se moraš zanje potruditi. Muzikal ni lahkoten žanr, daleč od tega. Zahteva pripravo, zato v tujini tudi obstajajo šole, kajti ni mogoče, da bi počel nekaj drugega in imel muzikal za zraven. Tempo je zelo rigorozen, in če se ozremo na muzikale z najdaljšo tradicijo, zlahka ugotovimo, da generacije in generacije pevcev ne pojejo ničesar drugega, kar je meni, to moram omeniti, nepredstavljivo. Vendar drugače ne gre, saj imajo po osem predstav tedensko.

Prvi muzikal je bil sicer na deske postavljen leta 1866 v New Yorku, žanr pa je postal zares priljubljen na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, medtem ko je razcvet doživel med letoma 1920 in 1960. Zanj je, še posebej v začetnem obdobju, značilno, da so se mu posvečali judovski imigranti, ki so afroameriške ritme združevali s tradicionalno židovsko liturgijo. Dokaj unikaten pojav.

Nuška Drašček: Težko si predstavljamo, kako gre to skupaj, vendar je razvoj česarkoli že veliko lažje gledati za nazaj. Osebno se mi zdi izjemno in navdušujoče, da je nekdo prišel do novega zvoka, vendar se je to najbrž zgodilo precej bolj organsko, kot mislimo danes, tako si vsaj predstavljam. Verjamem, da so stvari poslušali, o njih razmišljali in preprosto dobili zamisel, ki so jo kasneje namensko tudi zapisali. Vendar se je zvok v resnici izkazal šele na sceni oziroma ko si ga enkrat lahko poslušal kar od doma, celo kasneje. Pojav radia je gotovo še dodatno premaknil glasbo naprej, in to z zanimivimi ter večplastnimi prijemi.

Simon Dvoršak: Nam se je morda res težko vživeti v to, a sem sam del tega doživel v času študija v Londonu. Tam so vse kulture na enem mestu in lahko si le predstavljamo, kako je bilo konec devetnajstega ali v začetku dvajsetega stoletja v Ameriki. Najbrž se je marsikaj dogajalo, a znameniti producenti znajo povedati, kaj potrebuješ za dober muzikal: Juda. Ti so imeli zelo pomembno vlogo v razvoju Broadwaya, ta pa je največji razcvet doživel prav v času, ko se je ameriška borza znašla v hudih škripcih in so denar ter bankovce porabljali za kurjavo. Broadway je takrat živel kot nikoli prej. Ker so si ljudje želeli zabave in sprostitve, drugo pa je, da je muzikal imel prave podpornike. Kdo so ti bili, ne vem in o tem navsezadnje niti ne želim razmišljati.

Amerika je v tistem času doživljala razcvet tudi zato, ker je vstopila v industrijsko dobo, dobo blaginje, medtem ko je v Evropi vladalo obdobje secesije, za katero so značilni arhitekturni razcvet, razvoj slikarstva in tehnologije, prevladovala pa je lahkotnost, vključno s salonskimi koncerti. Je bil takrat na evropskih odrih muzikal že prisoten? Znano je, da se je razvijal na londonskem West Endu, vendar so verjetno v primerjavi z Broadwayem obstajale določene razlike.

Simon Dvoršak: Evropejci smo se muzikala nekako otepali in Evropa na ameriško gledališče ni bila pripravljena. Zato je West End postal aktualnejši, ko so se pojavili angleški skladatelji. Teh v začetku dvajsetega stoletja nismo imeli, vsaj ne takšnih, ki bi kaj pomenili in katerih dela bi se ohranila. Andrew Lloyd Webber denimo velja za enega prvih, ki začnejo pisati izvirne angleške muzikale, zato je naredil pravo revolucijo.

In to je prav tako povzročil znameniti ameriški skladatelj Stephen Sondheim, ki velja za eno vodilnih osebnosti glasbenega gledališča, saj je na nek način ponovno izumil ta žanr.

Nuška Drašček: Gledano s praktičnega vidika njegove skladbe in način pisanja zares izstopajo. Je drugačen in ima nek oseben prijem. Tako kot lahko v klasični glasbi včasih zaznaš, kdo stoji za kakšnim delom (če skladbe ne prepoznaš takoj), ima Sondheim prav tako svoj način pisanja. Besedila se loteva poglobljeno, medtem ko se note sicer ponavljajo, vendar vsakič drugače in obenem interpretu pušča precej prostora.

Simon Dvoršak: Gre za prelomnico v zgodovini muzikala, saj se z njim zlata doba konča. Imel je to prednost, da je bil njegov nebiološki oče slavni libretist Oscar Hammerstein II., ki je v tandemu z Richardom Rodgersom napisal verjetno najbolj znane muzikale vseh časov. Večino smo videli tudi na televiziji; sem namreč sodijo zimzeleni Moje pesmi, moje sanje, Oklahoma! in drugi. Kakorkoli, Sondheim se je od njega gotovo veliko naučil, predvsem v besedilnem smislu, zaradi česar je danes cenjen, kajti če njegova besedila beremo, je tako, kot bi brali Williama Shakespeara. Seveda drugače in z nekaj sto let dolgim zamikom, vendar so njegova besedila fantastična že zato, ker vse piše v rimah. Njegov izum je tudi konceptualni muzikal, ki nima povezane zgodbe, temveč so te nanizane druga za drugo, liki pa jih povezujejo. Njega torej ne zanima, ali bo muzikal uspešnica ali ne, čeprav mu je mar, da bo ljudem všeč, vendar številke izvedenih predstav v njegovem primeru vse prej kot izstopajo. Njegovi muzikali so doživeli med osemsto in dva tisoč predstav, kar je za Broadway zelo malo. Nesrečniki ali Fantom iz opere sta denimo muzikala, ki se izvajata že petintrideset let, in to po osemkrat tedensko. Tega si človek sploh ne more predstavljati. Sondheim tako tem številkam ni niti blizu, vendar zanj velja enako kot za Richarda Wagnerja v operi. Ima svoje privržence in ti natanko vedo, zakaj ga spremljajo.

Enako zanimivo je, da so številni muzikali doživeli ekranizacijo, vendar jih obenem več temelji na literarnih delih, tudi filmih. Od kod potreba, da se že v osnovi večžanrski žanr ozira še po drugih vrstah umetnosti?

Simon Dvoršak: Skladatelji so vedno, tudi operni, iskali dobro zgodbo, zato so se muzikali med drugim pisali po filmski predlogi. Zelo samosvoj primer je A Little Night Music, ki je celo vnovič doživel ekranizacijo. Sicer pa je to povezovanje nekaj povsem običajnega, sploh upoštevajoč, da zgodba tvori osnovo vsakega muzikala, čeprav sem prej omenil, da je pot dandanes lahko tudi drugačna.

Je muzikal torej zaključeno glasbeno delo z dramskimi elementi ali glasbeno gledališče?

Simon Dvoršak: Glasbeno gledališče izhaja iz razmišljanja, da gre za gledališče z dodano glasbo, ni pa to glasba z dodanim gledališčem. Pravkar povedano dokazujejo v osnovi zelo preprosti muzikali iz zlate dobe. Ti so temeljili na zgodbi, praviloma sproščujoči, pozitivni, vendar glasbeno niso bili zahtevni. Do spremembe sta s težjimi muzikali pripeljala že omenjena Rodgers in Hammerstein, saj sta zahtevala izobražene pevce. Ne bom rekel, da je pred tem predstave lahko pel vsak, vendar so muzikale lahko izvajali igralci brez glasbene izobrazbe. Kasneje pa je postalo drugače, zaradi česar je tudi nastala akademija za glasbeno gledališče. Potreba po pevcih oziroma igralcih, ki dobro pojejo, je bila vedno večja, kajti hitro se zgodi, da imaš dobrega pevca brez igralskih sposobnosti, kar je seveda popolna polomija. Opažam, da se pri nas o tem ne razmišlja. Vloge se dodeljuje zelo površno, glede na to, kdo dobro poje. Očitno ni pomembno, če ne zna igrati, saj te miselnosti še nismo preskočili. A gre za glasbeno gledališče in glasba za razliko od opere, ki zahteva izšolanega pevca ali zelo nadarjenega pevca, če govorimo o časih, ko šol še ni bilo, v primeru muzikala ni najpomembnejša. Dejstvo je, da v Sloveniji kadra manjka, kajti na eni strani imamo odlične igralce, ki seveda na glasbenem področju ne delajo ali ne delajo dovolj, da bi lahko dobro odpeli težje muzikale, na drugi strani pa imamo operno izobražene pevce. O tem, koliko je takšnih kot Nuška, ki odlično pokrivajo spekter različnih žanrov, ne upam niti razmišljati. Morda dva, največ trije. Vendar za naše odrske potrebe ne moremo najemati izvajalcev iz Anglije ali Nemčije, ker se vsak izobražuje za svoj jezik. Muzikal kot produkcija, ne koncert, se povsod izvaja v domačem jeziku, ne v izvirniku. In to je seveda dodaten problem.

Govorimo o več kot sto let trajajoči tradiciji, ki pa v Sloveniji šele išče svoje mesto. Prvi izvirni muzikal smo dobili pred šestimi leti, in sicer gre za Cvetje v jeseni, ki sta ga po povesti Ivana Tavčarja napisala Janez Usenik ter Matjaž Vlašič.

Nuška Drašček: Dobili smo ga, ko se je pokazal interes zanj. Preprosto: prišel je trenutek, ko se je za muzikal odprl prostor. Sama iz svojih krogov vem, da smo vedno radi poslušali muzikale, in ko si šel v London, si obiskal še vsaj eno predstavo oziroma obratno, nisi šel v London, če nisi šel na muzikal. Zato sem vesela, da se tudi pri nas pomika naprej, je pa res, kar je pravkar povedal Simon. Muzikal zahteva več veščin, ne moreš le peti ali le igrati. Gre za zahtevno stopnjo znanja tako petja kot igranja in plesa.

Simon Dvoršak: V tem primeru bi dejal, da mišljenje, da smo Slovenci dvajset let za Evropo, kar se muzikala tiče očitno sto, ni povsem iz trte izvito. In za to vidim dva razloga. Prvi je, da mi tradicije muzikala nimamo. Celo operete ne, saj smo jih med prvo in drugo svetovno vojno zaradi prepovedi zažigali. Drugi razlog pa je, da mi sploh nimamo lahkotnejše glasbe. Vedno smo sodili k nekomu, zato se nam je zdelo fino, če smo lahko bili kot ljudje na Dunaju. Radi smo pomembni. A je čudno, kajti tako Hrvaška kot Italija, Madžarska in Avstrija imajo ogromno produkcijo glasbenega gledališča, medtem ko je Slovenija nekakšen otok, znotraj katerega se zelo dolgo ni nič zgodilo. Nekaj malega morda v Mariboru, Celju in Ljubljani, vendar vsekakor premalo, predvsem pa je vse skupaj odšlo v pop, kar po mnenju večine ne sodi v repertoar gledališča. S tem se morda strinjam, morda ne. Treba je upoštevati, da West End in Broadway nista skupek narodnih gledališč. Gre za zasebna gledališča, vendar mi drugega kot narodnega nimamo. Zato me vendar čudi, da muzikala na naših odrih tako dolgo ni bilo mogoče srečati, obenem pa mi je žal, ker ga generacije zamujajo.

Pa vendar … po Cvetju v jeseni so bili na oder postavljeni tudi Veronika Deseniška, pa Vesna in nazadnje Alpska saga, vsi izvirni slovenski muzikali, ki so nedvomno vzbudili več pozornosti kakor prejšnje predelave.

Nuška Drašček: Treba je vedeti, da dobrega prepeva ni lahko narediti. Konkretno, za Mamma Mio! sem se osebno bala, ker imam rada Abbo, da glasba ne bo funkcionirala ravno zaradi prepeva, vendar je bil narejen odlično. Je pa morda vseeno bolj zanimivo izhajati iz avtorske predloge, saj ima vsak jezik določene nianse, ki jih je treba upoštevati tudi pri glasbi. Sama slovenščino rada vzporedim s francoščino, saj se mi zdita oba jezika enako kompleksna. Podpiram produkcijo izvirnih slovenskih muzikalov, navsezadnje že zato, ker mi je zanimivo opazovati, kako se tega lotevamo.

Simon Dvoršak: Slovenija je resnično majhen trg. West End ima nekje petinštirideset teatrov, verjetno pa jih bo po epidemiji ostalo le kakšnih dvajset, ostale bodo primorani zapreti. Vsak med njimi, govorim pred epidemijo, je imel po osem predstav na teden, in te so obiskovali pretežno domačini. Torej Britanci. Seveda tudi tujci, vendar skozi London zaradi službe dnevno migrira šest milijonov ljudi, kar so tri Slovenije, in Londona brez West Enda ni oziroma bi bil to precej drugačen London, kakršnega poznamo. Pri nas so se najuspešnejši muzikali izvedli več kot stokrat, kar je ogromno. Menim pa, da bo prišel čas, ko se bo treba vprašati, ali je res potrebno, da vsak dela svoj muzikal. Morda bi morali stopiti skupaj, kar je v Sloveniji seveda na vseh področjih velik problem, in narediti nekaj zares kakovostnega, četudi letno le en muzikal. Dobrega repertoarja je toliko, da se nam za naslednjih sto let, če smo že sto zadaj, ni treba bati, imamo pa tudi nadarjene slovenske skladatelje, ki bi gotovo napisali še kakšnega, če bi le imeli priložnost. Vendar se na splošno tudi tu srečujemo s pomanjkanjem kadra, kajti treba je vedeti, da so Porter, Gershwin in drugi z muzikalom živeli ter ga razvijali, medtem ko denimo Matjaž Vlašič prihaja iz popularne glasbe, kar je nekaj povsem drugega, in na drugi strani Leon Firšt, ki ima klasično ozadje. Oba sta se veliko naučila in moramo stopiti skupaj ter ustvariti še kakšen slovenski muzikal. Je pa res, da bo nujno premisliti, ali nam več pomeni kvantiteta ali kvaliteta.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: Jan Prpič