Sedmi festival Oktober Jazz je stilno raznolikim izvajalcem in kakovostne glasbe željnim obiskovalcem ponudil prostor muzikalnosti, povezovalnosti ter odprtosti.

19.–23. oktober 2022 / Kulturni dom Nova Gorica, Grad Kromberk, Vila Vipolže v Goriških brdih

Med 19. in 23. oktobrom je v Kulturnem domu Nova Gorica in njegovi širši okolici (Grad Kromberk, Vila Vipolže) potekal festival Oktober Jazz, za katerega pa velik del tako strokovne kot splošne javnosti niti ne ve. Festival je res mlad – letos je potekal sedmič –, saj je jazzovsko glasbo na odre Goriške prvič postavil leta 2015 (predlansko leto zaradi pandemije ni bil izveden), a sloni na zapuščini predhodnega cikla Jesenski glasbeni tris, ki je kar deset let poprej ponujal koncerte jazza, bluesa ter črnske duhovne glasbe. Za organizacijo obeh programov stoji Kulturni dom Nova Gorica oziroma njegova direktorica Pavla Jarc, tudi programska vodja festivala, ki je že tradicionalno povezan s čezmejnim Jazz & Wine of Peace, čigar vsebino kroji krminsko društvo Controtempo. Zadnja dva mednarodno obarvana koncerta sta bila zato del obeh festivalov (Jazz & Wine of Peace se je odvijal med 21. in 25. oktobrom), glasbenemu dogajanju pa je skladno z vsebinsko zasnovo italijanskega sledila degustacija vin, kar skupaj s selitvijo jazzovske karavane za čas trajanja obeh festivalov po različnih kulturno in zgodovinsko pomembnih lokacijah ponuja dodano vrednost.

Obiskovalcem male dvorane Kulturnega doma Nova Gorica je dodal vrednost tudi uvodni dogodek, posvečen stoletni prisotnosti jazza na slovenskih tleh, ki jo povezujemo z letom 1922, ko je Tržačan Miljutin Negode s svojim štiričlanskim sestavom prvič izvedel glasbo z zametki jazza. Pogovor z Nikolo Matošićem, kontrabasistom in glasbenikom, od leta 1996 aktivnem na področju organizacije jam sessionov (po Ljubljani), na katerih pridobivajo izkušnje mladi, še neuveljavljeni glasbeniki, je tako pred koncertom ponudil pregled ključnih dogodkov v stoletni zgodovini jazza pri nas.

Neposredno zatem je v tradicionalni jazz, swing in bebop usmerjena zasedba Just Friends Quartet izvedla skupek klasično zasnovanih avtorskih skladb, znotraj katerih imajo vodilno vlogo melodične linije saksofona. Z namenom doseganja dvodelnosti kompozicij se je mednje praviloma umeščal solistični vložek pianista, medtem ko je njihova, ritmično dokaj razgibana forma sledila bolj ali manj nespremenljivi zasnovi, ki so jo tvorili predstavitev teme (saksofon), improvizacija, klavirska solaža in vrnitev na temo. Bogat, zgoščen repertoar zasedbe, ki je sprva delovala kot hišni sestav divaškega kluba Jazz Hram, se med drugim napaja v glasbeni zapuščini velikanov jazza – primer tega je skladba The chord, nastala na osnovi sanj, v katerih je Miles Davis avtorju Marku Petrušiču zaupal enega od akordov – in v ospredje postavlja tradicijo, na katero se dandanes pogosto pozablja ali pa se to vsaj zapostavlja, zagotovo pa iz nje premalokrat izhaja.

Za razliko od tega se je drugi večer žanrsko odprl in jazz postavil nekoliko v ozadje. Skupina Moonlight Sky, ki se je prav tako povzpela na oder male dvorane Kulturnega doma Nova Gorica, je postregla s fuzijo fusiona, bluesa, rocka, balkanskih ritmov, vplivov drugih dežel in elementi popularnejših zvrsti. Poln, z melodičnimi linijami precej manj zaznamovan glasbeni material kakor dan poprej je osrednjo vlogo pripisal kitari Mihe Petrica (ta je tudi večinski avtor), zvočno pa so jih širile črno-bele tipke klaviaturista Jana Severa, mestoma prepredene celo s pridihom klasične glasbe. Večer, razdeljen na dva dela, akustičnega in v večji meri elektronsko obarvanega, je prej kakor virtuoznim solističnim vložkom, čeprav bi prispevek kogarkoli od sodelujočih le težko označili za od ostalih manj kreativnega, dal prednost gradnji atmosfere, zaradi česar so skladbe poslušalstvu ter njihovemu interpretiranju slišanega dopuščale obilo svobode.

Tretji večer, ker Oktober Jazz na festivalski oder s prav posebnim čutom postavlja glasbenike iz Furlanije–Julijske krajine, je bil posvečen modernim, z elektronskimi vložki obogatenim jazzovskim kompozicijam domačina Janija Šepetavca. Za njegovo pretočno izražanje z akustičnega vidika dvorana Gradu Kromberk ni bila najbolj posrečena izbira, je pa vzbujala toplino in domačnost. Saksofonist – na festivalu Oktober Jazz smo ga imeli možnost slišati že leta 2018 – je ves čas presenečal s prehajanjem med vsaj tremi instrumentalnimi vlogami: solistično, spremljevalno in oblikovno (v pogledu zvočne podobe tega dogodka). A za enega zanimivejših trenutkov kljub temu velja preplet saksofonskih linij v kompoziciji Hoodoo, ki so se iz daljšega uvoda razrasle v vodilno temo, iz katere je zavela svetlost. Njegove improvizacijske vložke, nemalokrat dopolnjene s klaviaturnimi, je med koncertom povezoval Tomi Purich na bobnih.

Sledil je dvojec dopoldansko-popoldanskih koncertov, nastalih v prijateljski navezi festivalov Oktober Jazz in Jazz & Wine of Peace, posvečen gostovanju tujih glasbenikov.

Zaradi z italijanskim občinstvom polnejše velike dvorane Kulturnega doma Nova Gorica, v kateri je v soboto dopoldne nastopil italijanski sekstet Fabrizia Puglisija, sta se prebudili naslednji vprašanji – je nemara v ušesih slovenskega poslušalca tuje vredno več kakor naše, slovensko in ali je temu poslušalcu odveč bodisi kupiti vstopnico bodisi (celo) obiskati kakršenkoli kulturni program? Odgovora sta najbrž vsaj delno povezana z v zadnjem desetletju vse večjim prostim dostopom do kulture in s pomanjkanjem medijske kulturne vzgoje, saj se prostor zanjo iz leta v leto občutno krči.

Sicilijanski pianist in njegovi kolegi pri izražanju posegajo po koreninah afrokubanske glasbe. Med drugim to pojasnjuje tudi izbiro nekoliko nenavadne zasedbe: pianista, basista ter kar štirih tolkalcev, med njimi sta dva melodika – vibrafonist Pasquale Mirra in marimbist Luca Valenza. Slednja dva sta (kot Danilo Mineo na cajonu in drugih tolkalih, a tudi kot sam Puglisi, ki se je v posameznih odsekih posluževal prepariranega klavirja ter tega uporabil kot ritmično sredstvo) pianistovemu muziciranju in lastni muzikalnosti dodala izrazno pestrost. Pri tem sta se kdaj prepletala, drugič nadgrajevala, tretjič dopolnjevala, ne glede na njune igre pa jima je (in jim je) basist nudil čvrsto oporo. Delno izvirne, ritmično in melodično gibljive kompozicije se, kot je razložil prav neobičajno zgovoren vodja zasedbe, ozirajo po delih Buda Powella, Joeja Zaniwula, Georgea Russella in drugih mojstrov klasičnega ter modernega, z inovacijami spogledljivega jazza.

Ameriški saksofonist (in pisatelj) James Brandon Lewis je kot zadnji na odru sicer razprodane dvorane Vile Vipolže spojil staro z novim. Trio – saksofon, bobni in namesto (kontra)basa violončelo – je v popoldanskem času sklepnega festivalnega dne v svojem izrazu posegel po spiritualnem gospelu in free jazzu ter po bolj prizemljenima hip-hopu in klasičnemu jazzu. Z izjemno tekočim, gladkim fraziranjem je Lewis dokazal odlično poznavanje glasbene zgodovine. Ob tem je izkazoval pretanjen občutek za čustveno niansiranje, jakostno vzpenjajoče kompozicije, kjer je prišlo do izraza čelistovo skladno (harmonsko) podpiranje saksofonista, pa so ustvarjale naravnost magične barvne kombinacije. Te so bile pospremljene s stilnim in tehničnim obvladovanjem različnih muzikalnih ravni, medtem ko je precej predvidljiv potek – melodične odseke so praviloma razbijale daljše, svobodnejše digresije – sklenil pestro festivalsko dogajanje.

Tako se kar sama ponuja zaključna misel, da je letošnji festival Oktober Jazz v ospredje postavil raznolikost. Posegel je po stilni širini in zajel je vse vplive: od tradicionalnega (Just Friends Quartet), modernega (Jani Šepetavec) in free jazza (James Brandon Lewis) do jazza, v katerega so vtkane afriške korenine (Fabrizio Puglisi), ter glasbe, ki se jazza dotikajo le v določenih segmentih (Moonlight Sky). Pri tem je namenil pozornost tudi spremljevalnemu programu, s katerim je občinstvu podal osnovna orodja za lažje razumevanje kasneje slišanega, hkrati pa je poskrbel za umeščanje jazza v širši družbeno-zgodovinski kontekst (pogovor z Nikolo Matošićem).

Ali gre za skrbno premišljeno namero, ki jo je organizatorjem uspelo zares uspešno uresničiti, ali le za slučaj, ostaja neznanka. Ne gre pa spregledati, da se je Oktober Jazz prav zaradi postopnega stopnjevanja zahtevnosti programa pokazal kot festival, namenjen približevanju jazza tako njegovim navdušencem kot tistim, ki se z njim (še) niso imeli možnosti srečati. In še več – kot odprt povezovalec obeh skupin. Glede na to, da se v Sloveniji večina jazzovskih festivalov poslužuje (samo)svoje, nemalokrat ozko usmerjene ciljne strategije, in glede na dejstvo, da novogoriški festival v nobenem pogledu ne sledi niti ne pripada nobeni od (pri nas) prevladujočih struj, se nagibamo k sklepu, da predstavlja dragocen unikum našega glasbenega okolja.

Pojasnilo za to trditev lahko poiščemo vsaj na dveh ravneh. Prvič, Nova Gorica se zaradi svoje geografske lege tesno povezuje z Italijo, ki je v glasbenem, še posebej jazzovskem smislu, samozadostna in od prevladujočih svetovnih glasbenih tokov neodvisna. Navsezadnje sta na festivalu nastopili zasedbi (Fabrizio Puglisi in James Brandon Lewis), ki bi le težko dobili priložnost povzpeti se na katerega od ljubljanskih ali sploh slovenskih odrov. In drugič, vodstvo festivala je zaupano direktorici kulturnega doma, ne pa kateremu od jazzistov, ki bi program težje kreiral povsem neobremenjeno. V primerjavi z ostalimi festivali gre za dve, vse prej kot zanemarljivi prednosti, hkrati pa za slabost, saj na ta račun dogajanje znotraj že tako ozkih jazzovskih krogov nima zgrajene (dovolj) široke mreže, s pomočjo katere bi se privabilo tiste, katerih življenje osmišlja prav jazz.

Oktober Jazz zato kljub vsebinski domišljenosti in izvedbeni celovitosti ni pritegnil obrazov, ki jih srečujemo na ostalih (jazz) festivalih. Tako organizatorje postavlja pred izziv, s katerim se dandanes srečuje večina njih – kako spodbuditi ljudi k pogostejšemu in številčnejšemu obisku kulturnih dogodkov. Prav tako pa odpira splošno vprašanje moči nenapisanih pravil, zaradi katerih se v slovenskem prostoru nemalokrat spregleda ali celo izpodriva (splošnemu) občinstvu namenjene kakovostne vsebine.

Besedilo: Nina Novak

Fotografije: Janko Lipovšek