Vsak tretji četrtek v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani poteka koncertno-pogovorni cikel Dueti, v okviru katerega v družbi ženske vokalistke in moškega instrumentalista predstavljamo vodilne značilnosti različnih žanrov. Drugi večer projekta, ki ga finančno podpira Mestna občina Ljubljana, je potekal v znamenju jazzovske glasbe, in sicer v družbi Patricije Škof ter kitarista Tilna Beigota, članov zasedbe birds of unknown, ki sta vešča skupnega ustvarjanja.

Dobro poznavanje zgodovine jazzovske glasbe s strani Patricije Škof je večeru služilo kot izhodišče za sprehod po skoraj sto let trajajoči jazzovski tradiciji v Sloveniji, pa tudi po začetnem obdobju v njeni matični domovini, Ameriki. Prve jazz skladbe sicer težko ločimo od muzikalov, od koder izvira večina napevov današnje klasične jazzovske pesmarice, a ima žanr status resne glasbe. V Sloveniji gre njegove vzporednice iskati predvsem v slovenski popevki, od pojava v letu 1922, ko je Tržačan Miljutin Negode izvajal prvo glasbo z zametki jazza, pa je doživel več prelomnic. Med najpomembnejše sodita ustanovitev Big Banda RTV Slovenija in prva izvedba današnjega Jazz festivala Ljubljana, medtem ko ne gre spregledati niti ustanovitve jazzovskega oddelka na Konservatoriju za glasbo in balet, kot tudi ne več navidezno manjših mejnikov, ki so prav tako prispevali k preporodu jazzovske ustvarjalnosti slovenskih glasbenikov. Ti so zadnja leta tako doma kot v svetu deležni številnih priznanj, za kar gre razloge vsaj delno pripisati odprtosti do različnih vplivov in temu primerno večjemu krogu poslušalcev. Od osemdesetih let minulega stoletja pa vse do danes se jazz namreč navdihuje v praktično vseh žanrih. In čeprav tudi sam velja za enega izmed njih in ne več za držo ter način upora in boja za pravičnost, enakost ter svobodo, glasbenikom ponuja možnost neomejenega izražanja, medsebojne komunikacije in izmenjave glasbenih zamisli.

Za eno temeljnih del klasičnega repertoarja vokalnega jazza denimo velja skladba Summertime Georgea Gershwina, ki jo je po noveli Porgy DuBosea Heywarda za potrebe muzikala Porgy and Bess napisal leta 1934. Danes je ločnica med obema žanroma, torej muzikalom in jazzom, ogromna, v začetnem obdobju jazzovske glasbe pa temu ni bilo tako, saj sta se žanra medsebojno prepletala.

Prepletala sta se že zato, ker večina jazzovskih standardov prihaja iz muzikalov oziroma filmov, ki so nastajali med dvajsetimi in petdesetimi ali šestdesetimi leti minulega stoletja. Morda je ločnica med njima majhna, vendar te skladbe tvorijo pesmarico, imenovano American Song Book. Muzikal je v osnovi moderna različica opere, zato pevce spremlja simfonični orkester. Za razliko od tega je za jazz že od samih začetkov značilnejša instrumentacija ritem sekcije, torej bobna, kontrabasa, klavirja in kitare, ki je sicer sprva služila predvsem kot ritmično sredstvo, medtem ko melodično postane šele kasneje. Sta se pa kot melodična instrumenta uporabljala saksofon in trobenta. Jazzovski glasbeniki so zato skladbe iz filmov in muzikalov prirejali po svoje. Vendar posamezne pevke ta repertoar še danes izvajajo s poudarjeno dramaturško noto in jazz združujejo s performansom. Cécile McLorin Salvant je denimo že ena tistih, ki nastopajo zelo teatralno in se rade poslužijo elementov muzikala. Tako da sta žanra na nek način povezana tudi danes, morda celo bolj, kot se navidezno zdi.

Govoriva seveda o repertoarju, ki je nastajal na Manhattnu, konkretneje na Tin Pan Alley, ulici založnikov in piscev, ki je delovala ob koncu devetnajstega ter v začetku dvajsetega stoletja ter še danes velja za gonilno silo takratne popularne glasbe. Ulica, kakršne so bile tudi druge, preprosto poimenovane čevljarska, urarska in podobno, le da so v tej naročila sprejemali pisci ter glasbeniki. Če strnem: šlo je za obrt pisanja, pisanja in ustvarjanja po naročilu, kljub temu pa imajo te skladbe še danes zelo veliko težo. Zakaj ti napevi še vedno zvenijo tako sveže?

Gre za vprašanje dobre skladbe … menim, da gre pri teh, ki tvorijo prej omenjeno American Song Book, za skupek različnih elementov, ti pa segajo od melodije in harmonije do besedila, kjer pa vidimo, da gre praktično za poezijo. Kakovost se, tako menim, obdrži ne glede na čas nastanka, gre pa v tem primeru tudi za izročilo. Vsi še živeči glasbeniki ta repertoar radi izvajamo, ker v njem vidimo kakovost in nam je blizu. Dobra glasba se ne glede na vse prenaša iz generacije v generacijo.

Ima pa vokalna glasba malo skupnega z ragtimeom, predhodnikom jazza, ki se je razvil na ulicah New Orleansa. Mesto je veljalo za talilni lonec različnih kultur. Afriška poliritmija se je prav tam spojila z evropsko klasično glasbo, k čemur je veliko prispevala odločitev vrhovnega sodišča Amerike v letu 1896, ki je določila, da smo vsi enaki, vendar ločeni. Od takrat potomci sužnjev oziroma priseljencev, še posebej španskih, imenovanih kreoli, niso imeli več enakih pravic kakor belci. Ker pa so ti imeli glasbeno izobrazbo, so se različni vplivi začeli združevati. Kasneje se je ta tradicija preselila v Chicago, kjer je jazz dozorel v umetniško obliko, in zatem v New York, ki je še danes središče jazzovske glasbe. A spevnim napevom vokalne glasbe težko najdemo vzporednice z instrumentalnima oblikama bebopom in freejazzom, ki sta glas uporništva, politike ter vprašanj o enakosti, enakopravnosti.

S tem se ne bi strinjala, saj je prav besedilo tisto, ki sporočilnost poudari. Denimo jazzovski basist Charles Mingus je v določenem trenutku začel peti oziroma govoriti, s čimer je nakazal kasnejši rap. Medtem ko so sodelujoči izvajali kompleksen jazz, je on deklamiral besedilo z uporniško noto. Tudi Nina Simone velja za veliko borko, ki je zaradi izražanja svojih stališč, vsaj kolikor mi je znano na podlagi dokumentarnega filma o njej, veliko izgubila. Sodelovala je z Martinom Luthrom Kingom in pisala politične pesmi, a so seveda popularnejše ljubezenske. Ob neki priložnosti je celo dejala, da je glasbenikova oziroma umetnikova vloga skozi umetnost reflektirati čas, v katerem se nahajamo. Skratka, umetnost bi naj bila kritika družbe, pa čeprav sofisticirana.

Je tudi danes tako? Kako bi ocenila pomen jazzovske glasbe? Je bila njena vloga v začetnih povojih družbene narave, medtem ko je danes jazz le eden od žanrov?

Razlika je ogromna, sploh upoštevajoč, da je jazz v tridesetih in štiridesetih letih minulega stoletja veljal za popularno glasbo. Poslušal se je na zabavah, nanj so plesali, big bande so najemali za različne priložnosti … vse našteto je jasno razvidno iz filmov starejšega datuma. Jazz danes pa je skupnost z obrobja. Tudi zato, ker se o njem premalo govori v medijih.

Kot žanr je prvo javno potrditev sicer prejel že leta 1938 v Carnegie Hallu, za kar gre zasluge pripisati Beniju Goodmanu, vendar je status resne glasbe prejel v petdesetih letih. Kljub temu pa ga številni, vsaj v primerjavi s klasično glasbo, še vedno obravnavajo kot manjvrednega. Kaj v izraznem smislu ponuja tebi?

Moji začetki, kot začetki večine, segajo h klasični glasbi. A sem to, da je jazz tisto, kar želim početi v življenju, ugotovila ob soustvarjanju z ljudmi in nenehni komunikaciji, ki jo jazz zahteva. Seveda je ta tudi del klasične glasbe, vendar sem kot pianistka večinoma igrala sama. Morda so me prav zato pritegnile komunikacija, improvizacija, izmenjava energije in samih idej, svoboda izraza. Poleg tega vsaj v izobraževalnih sistemih v okviru klasične glasbe vlada precejšnja tekmovalnost, sama pa menim, da bi glasba morala združevati in ne razdruževati, kar počne s spodbujanjem tekmovalnosti.

Pri nas prve zametke jazzovske glasbe srečamo leta 1922, v glasbi Tržačana Miljutina Negodeta. Kasneje so se pojavile različne zasedbe, glasbeniki in skladatelji, vendar za prelomnico štejemo leto 1945, ko je bil ustanovljen Big Band RTV Slovenija, takrat imenovan Plesni orkester Radia Ljubljana. Jože Privšek ga je popeljal v višave, saj je orkester pod njegovim vodstvom kar nekaj let veljal za enega najnaprednejših v Evropi. Druga prelomnica seveda sega v leto 1960, ko je na Bledu potekal prvi jazz festival, danes Jazz festival Ljubljana. Od takrat je jazz doživel več obdobij, v zadnjem dobrem desetletju pa doživlja preporod. In številni slovenski glasbeniki ste se podali na študij v tujino. Bi rekla, da je prav izobrazba razlog za uspehe in dosežke, ki smo jim na področju jazzovske glasbe priča zadnja leta?

Povsem mogoče … kljub vsemu pa gre še vedno za poklic, ki ni dovolj cenjen. Sama sem večkrat deležna vprašanj, kaj zares počnem. Vendar se stanje glede tega spreminja na bolje, verjetno prav zaradi izobraževalnih institucij. V Sloveniji imamo zelo veliko število odličnih, vrhunskih jazzovskih glasbenikov, veliko pa jih deluje v New Yorku, ki je središče tega sveta. Zdi se mi, da je osnovna prednost univerze, poleg teoretičnega znanja, prav povezovanje z drugimi. Tam spoznaš glasbenike, s katerimi sodeluješ tudi kasneje, kar je zelo pomembno.

Morda poklic jazzovskega glasbenika ni dovolj cenjen, ker dandanes obstaja ogromno podžanrov, od popjazza, etnojazza, jazza, ki se spaja s klasično glasbo, in številnih drugih. Kaj danes sploh pojmovati kot jazz in česa ne?

To je zelo dobro vprašanje, s katerim se glasbeniki skušamo ne ukvarjati. Ljudje smo bitja, ki preprosto moramo vse strogo predalčkati. Nekdo je državljan Slovenije, kdo drug jazzovski glasbenik, s poudarkom na Sloveniji in jazzovskem. Sama sem se na začetku svoje ustvarjalne poti prav tako zelo obremenjevala s tem, ali bo neka skladba zvenela dovolj jazzovsko. Vendar imamo danes dostop do vsega in smo zato deležni najrazličnejših vplivov, kar se mi v resnici zdi dobro, saj glasba z njihovo pomočjo dobi svežino. Zato namesto na to, kaj je dovolj jazz in kaj ne, gledam bolj na dejstvo, ali gre za dobro ali slabo glasbo. Težko ocenim, kaj je tisto, zaradi česar neko glasbo označujemo kot jazzovsko, a če bi jo morala opredeliti, bi izpostavila kompleksnost harmonije in improvizacijo. Gre za ključna elementa, ki določata, katera glasba sodi v jazz.

Prehajanje med žanri je bilo v preteklosti deležno precej kritik. Jazz je bil, vsaj nekoč, drža, način življenja, vendar je, kot sva že omenili, tudi ta žanr postal del institucionalnega, izobraževalnega sistema. Gradec, kjer študiraš sama, je, kolikor vem, ena prvih univerz v Evropi z jazzovskim oddelkom.

Tako je, gre za enega najstarejših oddelkov in tudi sam vokalni oddelek je eden prvih v Evropi. Njegova začetnica je Sheila Jordan. Gre za precej zanimivo zgodbo, ki sem jo izvedela prav od nje. Takratni vodja jazzovskega oddelka je bil Karlheinz Miklin, Sheila Jordan pa je v Gradec prišla zaradi jazz opere, ki so jo postavili na tamkajšnji oder, in ob srečanju ji je omenil, da bi lahko sodelovala z univerzo ter na njej poučevala. Odvrnila je, da nikakor, saj tega ni še nikoli počela in da res ne ve, kako bi lahko učila. A mu jo je nekako uspelo prepričati in kot mentorica petja je bila dolgo aktivna. Sicer gre za še živečo pevko, ki ima čez devetdeset let in je še vedno zelo dejavna, predvsem s pianistom Petrom Miheličem. Nastopa na jazzovskih festivalih, potuje in nasploh vse počne sama. Neverjetna je! Torej, za začetnico vokalnega jazz oddelka velja prav ona, kasneje pa so delovali Mark Murphy, Jay Clayton in nekje od leta 2005 Dena DeRose.

Zdi se, da je, ko je jazz enkrat postal del izobraževalnega sistema, poraslo tudi število različnih festivalov, prav tako tekmovanj. Tudi sama si se jih nekaj udeležila in prejela nagrade.

Osebno mi je zelo pomembno udejstvovanje na delavnicah, saj tam dobiš obilo znanja, sočasno pa spoznaš glasbenike, s katerimi ostaneš v tesnem stiku, tako osebnem kot glasbenem. Kar se tekmovanj tiče, pa nisem ravno njihov pristaš, saj glasbo dojemamo subjektivno, tako da je težko oceniti tistega, ki jo izvaja. Polega tega ni pomembno, ali si prvi ali drugi, a je res, da tekmovanja konkretno v jazzu prinesejo določeno prepoznavnost ne glede na končni rezultat. Na njih so namreč prisotni lastniki klubov in lahko te, če si jim všeč, najamejo. Predvsem dobiš kontakte. Sama doslej na nekih večjih tekmovanjih sicer nisem bila, sem se pa udeležila Marianne Mendt, kar pravzaprav niti ni tekmovanje, temveč avdicija, na podlagi katere imaš, če si izbran, čast nastopati na festivalu.

Ti je bila ta izkušnja kakorkoli v spodbudo pri lastnem ustvarjanju? Prej sva se pogovarjali o klasični jazzovski pesmarici in preizkusu časa, ki so ga te skladbe preživele. Čutiš zaradi tega določen pritisk, se sprašuješ, ali boš zadovoljila standarde, ali pa se preprosto prepustiš navdihu in nastane, kar pač nastane?

Menim, da v prvi vrsti ne jaz ne kdorkoli drug ne ustvarjamo glasbe, da bi se ta ohranjala sto ali več let. Najbrž o tem nista razmišljala niti Charlie Parker niti John Coltrane. Zato je bolj prisoten strah, kako me bo publika sprejela v sedanjosti, strah, ali bom sprejeta sama. Kajti avtorsko ustvarjanje je nekaj najbolj osebnega, vanj daš sebe in poveš, kdo si. Gre bolj za to in sama se skušam nekako rešiti tega pritiska.

Pot vokalistov se mi na splošno zdi precej podobna poti pianistov, saj je količina repertoarja, ki ga morate predelati, ogromna. Kdaj sploh postaneš dober pevec in ali obstajajo določeni parametri, ki to določajo? Zdi se mi namreč, da takšen obseg repertoarja kakovostno ravan drastično zvišuje.

Vsak ima svoje osebne kriterije, vendar je zame dober pevec tisti z lastno identiteto, s svojim izrazom. Nekdo, ki pozna svojo zgodbo in jo tudi pove ter glasbo izvaja iz enega in najpomembnejšega razloga: zaradi glasbe same. Gre za nekaj tako univerzalnega, veliko večjega od nas samih, da se to pri pevcu, ki se tega zaveda, še kako čuti. Seveda je mogoče izmeriti tudi tehnično sposobnost, kot pri instrumentu. Če si tehnično manj podkovan, si pri samem izražanju omejen, a po drugi strani poznamo pevce, ki veljajo za naravne talente, a niso prav dobro teoretično podkovani. Chat Baker denimo je že primer vokalista, ki ni imel znanja o vokalni tehniki, saj je bil v prvi vrsti trobentač, a je navkljub temu odličen pevec. Ima svoj izraz, in ko poslušaš Chata Bakerja, veš, da gre za Chata Bakerja. To je zame vsekakor dober pevec.

Chat Baker ima za seboj tudi zelo zanimivo zgodbo, o kateri vsekakor velja izvedeti več. Ker pa si omenila ravno njega: v Sloveniji vlada precejšnje pomanjkanje moških jazz vokalistov. Zakaj?

Zdi se mi, da moških pevcev ne manjka le v Sloveniji, temveč povsod. A ne vem, zakaj. Kar lahko povem, je, da dober moški vokalist vedno izstopa, in to je precejšnja prednost. Žensk nas je namreč kar precej.

Nedvomno vsak jazzovski pevec ostane tesno povezan s tistim začetnim obdobjem jazza. Te je kdaj zamikal odhod v Ameriko, bi se podala po sledeh prvih izvajalcev tega žanra?

Definitivno me zanima, kako je tam. Šla bi za kakšen mesec, na splošno pa sem zelo vesela in srečna, da sem v Evropi, ker mi neko dostojno življenje zelo veliko pomeni. V New Yorku je denimo to, sploh za glasbenika, izredno težko. Sama grem rada v naravo in tudi sicer tu najdem toliko stvari, ki jih tam ne bi. A kar se tiče jazzovske scene, bi me jo vsekakor za kakšen mesec zanimalo doživeti.

Si pa bila na izmenjavi v Nemčiji. Lahko na kratko orišeš jazzovsko sceno tam?

Sprememba je že v tem, da ima Köln, v katerem sem bila, milijon in pol prebivalcev. To je kulturni šok, a v pozitivnem smislu. Nekaj povsem običajnega je, da so tam trije jazz koncerti dnevno, medtem ko je v Sloveniji trg zelo majhen, kar se seveda pozna. Prizorišča so praktično vedno polna in ljudje spoštljivi. Bila sem denimo v klubu, kjer bi pričakovala, da bodo vsi glasni in da bodo govorili drug čez drugega, vendar je med izvajanjem glasbe vladala smrtna tišina, medtem ko so po koncertu kričali od navdušenja. Vsekakor je jazz v Nemčiji izredno cenjena glasbena zvrst.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: Jan Prpič