Poezija

Poezija je glas duše

Poezija brez dvoma velja za najčistejšo obliko umetnosti. Je izliv duše. Odmev hrepenenja, bolečine, radosti, veselja. Je intima avtorja in hkrati ogledalo družbe. Tihi glas, zmožen obrniti svet na glavo …

Slovenija se ponaša z izjemnimi pesniki, ki so pustili trajno sled, čeprav je proza tista, po kateri bralstvo pogosteje poseže. Žal je poezija, vsaj po mnenju številnih, še vedno namenjena izbrancem. Tistim, ki življenje čutijo močneje. Gregor Strniša, Ciril Zlobec, Ivan Minatti, Milan Jesih, Tone Pavček, Srečko Kosovel so le nekateri izmed poetov, ki so zaznamovali slovenstvo. Za razliko od pesnikov, katerih poezija se marsikdaj dotika tudi domoljubja, so slovenske pesnice nekoliko intimnejše. Denimo, Mila Kačič je vse prepozno prejela potrditev, a je zaznamovala poznejše knjige, medtem ko Neža Maurer premore odločnejši pesniški glas.

Kakorkoli, pravijo, da se o okusih ne razpravlja, a neizpodbitno dejstvo je, da je poezija od nekdaj zmogla preoblikovati tako družbo kot posameznika. Poezija je namreč pogosto napovedovala družbene spremembe, revolucije, zato je v marsikaterem pogledu stvarnejše pričevanje zgodovine kot dejstva, ki običajno zajamejo le gola števila. Tudi zato, ker je poezija spoj komentiranja zunanjih dogodkov in iskrenega občutenja notranjega sveta enega od predstavnikov družbe.

Poezija je glas duse 1

­­­A kadar poezija nima namena angažiranosti, je malone dolžna biti zavezana estetiki. V vedno spreminjajočem se svetu in hitrem načinu življenja se ob lepoti sveta skoraj ne znamo več ustaviti in prisluhniti šepetu vetra, čeprav nas poezija nagovarja prav k tem: da se ozremo sami vase ter občudujemo tisto, kar nas obkroža, in se na vse ozremo tudi z nekaj kritične distance. Vendar je danes to toliko težje, saj le redkokatero polico še krasijo knjige in je bralcev, ki bi dan pričeli z izbranimi stihi najljubšega poeta, malo.

­­­Kar pa je lahko kontradiktorno, če vemo, kako zelo radi Slovenci pišemo. Nekateri od malega. Drugi v stiski. Tretji kar tako, za zabavo. Rezultat tega je, da v Sloveniji na letni ravni izide prav neverjetno število pesniških zbirk. Tudi pesniški večeri nikakor niso redki, saj se ti odvijajo če ne v knjižnicah in na festivalih, pa v društvih. Vendar poezija kljub temu med ljudmi ne živi, ne zares.

Razloge za to gre vsaj delno iskati v pretirano zakoreninjenem prepričanju, da je poezija spremljevalka boemov in posebnežev, tistih z družbenega roba, ki nizajo verze le zato, da jih ustvarijo, ne znajo pa jih suvereno interpretirati. Po drugi strani za resne pesniške dosežke veljajo stihi, izpisani pod peresi starejših ali že pokojnih gospodov. Prav zato v umetniški prostor vnašajo svežino dela, ki jih na pesniških večerih tako doma kot v mednarodnem prostoru predstavlja Nina Novak Oiseau. Poleg nežne, a prepričljive interpretacije se poezija omenjene slovenske pesnice ne trudi biti vzvišena, k čemer dandanes stremijo preštevilni avtorji, temveč je iskrena. Lepa, a vendar stvarna, čeprav zaziba v sanjavost.

Ker pesnica ob tem piše tudi besedila pesmi, nemalokrat nastopi v družbi kitare, ob katere spremljavi zapoje, in na ta način široko odpre srca obiskovalcev, ki se na njene večere vedno vračajo. In tako poezija kot sredstvo približevanja slovenske besede dobi mesto, kakršno si tudi zasluži: na prestolu.