Ena je kot zavijanje vetra, ki nam pomaga slišati viharje – tako tiste v kot zunaj nas, kar je v tem primeru več kot prijetna izkušnja.

Samozaložba, 2018

Trije predstavniki mlajše slovenske jazzovske generacije, vsi trije razseljeni po svetu, so se združili v eno skupnost in našli stičišče, ki jim ponuja dovolj svobode za raziskovanje lastnega izraza. Pianist Rok Zalokar se je ne tako davno vrnil iz Rotterdama, saksofonistka Pia Podgornik deluje v Amsterdamu, medtem ko se je bobnar Dre Hočevar iz New Yorka napotil v Berlin. Navidezno gre torej za glasbenike z različnimi izhodišči in ozadji; za glasbenike, od katerih vsak goji svoj glasbeni svet, četudi so si skupni v odkrivanju novega. Prav zato so se združili v precept.concept.percept, ki je zamišljen na osnovi dojemanja le enega samega pravila in ta posega po nedeterminiranosti. Gre za muziciranje brez omejevanja, brez trajanja in morda zaradi tega njihovi začetki posegajo po ena. Po prvi zabeleženi ustvarjeni krajini, s katero nakazujejo možnost nadaljevanja z dve, tri, štiri …

Prav v tem pogledu morebiti nekoliko izstopi Rok Zalokar, za čigar trio je značilno sorodno poimenovanje. Vtem pa je zvočno mnogo bližje delu Dreja Hočevarja in Pie Podgornik, dvema velikima raziskovalcema zvoka. Nedvomno je, da trio ustvarja izredno sodobna glasbena dela, pri čemer ta niso vnaprej komponirana, temveč plod bogatih diskusij na temo zvoka in glasbe, kar je v slovenskem prostoru novost. Vse to nazadnje privede do realizacije enega od številnih vidikov, ki pa je lahko že naslednjič povsem drugačen. Zato ta projekt kar kliče po vprašanjih, ali je zvok že sam po sebi glasba in kje bi bila meja med enim ter drugim, kje bi ta lahko bila zabrisana, kaj tvori zvočno gmoto, v tem primeru sočasno zavezano tako minimalizmu kot polnosti in podobno. Pri tej vrsti muziciranja so namreč vsi trije glasbeniki prisotni ves čas, vendar le redko kateri izmed njih izstopi, še manj povede, kajti iščejo platformo, v kateri bi bili vsi povsem enakopravni člani. Iz napisanega sledi, da gre le za eno samo izkušnjo, naslovljeno target domain of infinity v trajanju dobrih štirideset minut, čeprav bi lahko zvenela v neskončnost. Ta v splošnem snuje osnovo, na katero bi hipotetično lahko gradili naprej ali jo vzeli le kot izhodišče solističnim linijam. Vendar se trio tokrat na tem mestu ustavi, čeprav občasno klavir determinira harmoničnost in saksofon melodičnost, medtem ko bobni ostajajo temelj vsega dogajanja.

Vse našteto poslušalcu daje nesluteno svobodo. Pri tovrstnih konceptih smo namreč pogosto priča odprtosti, ki pa jo sme užiti in izživeti le glasbenik, saj je poslušalec marsikdaj zaznamovan z njegovim videnjem. precept.concept.percept se od njih razlikuje, kajti dopušča iskanje. Iskanje sebe, tebe, nas, vseh. In pri tem daje le namige, znake, ki povedejo do naslednjega križišča. A odločitev vendar prepušča nam. Širi nam obzorja, a odločitev o tem, kako živeti, prepušča nam, ki smo edini lastniki svojih življenj.

Nina Novak