Proza

Proza ima moč sprememb

Zgodovina je dokazala, da preizkus časa najbolje prestane kultura. Umetniška dela in stvaritve, med katere sodijo tudi knjige, v ljudeh puščajo trajno sled. Predvsem proza je v marsikaterem primeru nekakšen dokument preteklosti in bi jo zato morali obravnavati tudi kot učiteljico, saj nam lahko kaže, katerih dejanj nikakor ne bi smeli ponavljati.

A čeprav na knjižnih policah ostajajo klasično pisana dela, proza sodobnih slovenskih avtorjev zadnje desetletje sledi modernim trendom, ki ne upoštevajo prav nobenih zakonitosti pisanja. Navidezno tako vsak avtor sledi lastnim pravilom, vendar poglobljen pogled na literaturo kaže prav nasprotno, in sicer na uniformiranost piscev. Proza se tako podreja trgu in celo vodilni festivali ter knjižne nagrade spodbujajo in narekujejo smernice, ki pa prave ljubitelje pisane besede odvračajo od avtorjev, v čigar besedah ni čutiti iskrenosti.

S tem se najčistejša oblika umetnosti preobraža v nekaj preračunljivega in, posledično, manipulativnega. Bralca pa ne avtor, ne urednik, ne založnik ne bi smel nikoli namerno zavajati.

Proza ima moc sprememb 1

­­­Med skupne imenovalce navedenega sodijo razslojenost narativnega toka, jezikovna banalnost in odtujevanje od slovenskega jezika, preplavljenega s tujkami, pri čemer so še posebno priljubljeni balkanizmi ter anglizmi. Prav zaradi njih proza modernih avtorjev jezik, s tem pa tudi literaturo samo, pustoši do skrajnosti, kar ne vpliva le na bralstvo, temveč na celotno družbo. Navsezadnje je že avstrijski filozof in logik Ludwig Josef Johann Wittgenstein dejal: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.«

Če se ozremo na dela pretekle in polpretekle zgodovine, kamor poleg številnih drugih pisateljev sodita tudi Leopold Suhadolčan in Ivan Cankar, so ta pisana na način, da se bralec z njimi celo danes zlahka poistoveti, pa čeprav proza omenjenih pisateljev ne vključuje uporabo moderne tehnologije in je postavljena v povsem drugačen kontekst. A kljub časovni oddaljenosti ostajajo človeške tegobe in čustvovanja enaka.

­­­Tega se zavedata tudi Vanja Pegan in Carmen L. Oven, ki v svojih delih negujeta bogatost jezika ter katerih pero piše zaključene zgodbe. V enaki meri je drugačna proza Nine Novak Oiseau. Dela mednarodno uveljavljene avtorice, ki jo uvrščamo med najvidnejše slovenske pesnice, se namreč ne podrejajo knjižnemu trgu in se ne omejujejo z modernimi umetniškimi tokovi, temveč si v njih upa avtorica slediti – sebi.

Njena proza je družbeno angažirana. Objavila je zbirko zgodb Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje …, v katero je vključena nagrajena ter v angleščino prevedena zgodba Negotovi koraki, izdana v obliki elektronske knjige. Roman Kjer morje poljublja nebo v mnogo večji meri – čeprav v njem obravnava tudi aktualna družbena in politično-gospodarska dogajanja – zastopa bogat, subtilen jezik, kakršen opredeljuje dela, imenovana poetična proza.

Prav od zadnje pa se proza slovenskih sodobnih avtorjev zvesto odmika, čeprav poetična proza ponuja najmočnejše doživetje, ki v marsikaterem pogledu celo preseže izkušnje ob prebiranju poezije. Razlogi za to žal ostajajo neznani, morda je eden tudi ta, da poetična proza terja bivanje v trenutku, popolno posvečenost in predanost, medtem ko razslojen narativni tok omogoča daljše premore med pisanjem, tudi branjem. A je zato njegovo sporočilo toliko manjše.

Vendar proza kot vodilna literarna zvrst ni namenjena le krajšanju časa. Obstaja, da bi vzbudila občudovanje, da bi ponudila možnost poistovetenja z glavnimi junaki, spodbudila domišljijo, učenje in osebno rast. Nastaja zato, da ostane in postane brana tudi čez več sto let.