Tako bogate bere vokalistk že dolgo ni bilo zbranih na enem mestu, še težje je najti toliko čudovitih skladb, ki bi premogle takšno bogatost tako v glasbenem kot besedilnem smislu. Kakšen svet nosi v sebi Robert Jukič!

ZKP RTV Slovenija, 2015

Velenjski kantavtor in priznani kontrabasist je eden plodnejših in vidnejših avtorjev mlajše generacije. Glasbeni sladokusci imajo možnost biti priča njegovim muzikaličnostim ne le na samostojnih koncertih, ki jih je v zadnjih letih izvajal predvsem z zasedbo KRAMP, temveč tudi na koncertih vokalistk, kot so Mia Žnidarič, Katja Šulc ali Maya, katerih instrumentalist spremljevalec je. Vse naštete, kot mnoge druge, in nekatere prihajajo celo iz sosednje Hrvaške, zaslišimo tudi na albumu Ženske. Ta predstavlja t.i. nasprotje projektu, na katerem je prav tako sodelovala cela paleta priznanih glasbenikov, le da moških, Dobrote iz skrinje zarote, ki ga je predstavil leta 2011. Poleg velikega števila sodelujočih lahko s slednjim najdemo še eno, pravzaprav bistveno skupno lastnost, in sicer gre za skoraj izključno uporabo strunskih glasbil. Že bežen pogled na sodelujoče pri novem projektu daje slutiti na vsestranskost tega umetnika, ki je povsem neupravičeno pogostokrat zapostavljen. Ob tem, da je avtor tako glasbe kot besedil ter aranžmajev – z izjemo skladbe Sol na obrazu, ki jo podpisuje skupaj z Mayo, edino vokalistko, ki nastopi dvakrat –, se je lotil še akustične, električne in portugalske kitare, kontrabasa, wurlitzerja, tolkal in glockenspiela. Poleg samih žensk med sodelujočimi najdemo imena, kot so Marko Črnčec, Sergej Ranđelović, Tomaž Gajšt, Klemen Bračko, Tonč Feinig in mnoga druga.

A prava veličina Roberta Jukiča se skriva v avtorskemu izrazu, ki na enakovredno raven postavlja tako glasbo kot besedila, ki so v resnici poezija. O tem, da so Ženske pravzaprav nadvse zaokrožena in globoko osmišljena celota pove že skladba Dvigaš se k nebu, s katero se album prične in zaključi. Vokalistki sta seveda dve, prav tako se preobrazi aranžma, in sicer uvodno skladbo izvede Tamara Obrovac, kraljica istrskega jazza, kot jo mediji radi imenujejo, medtem ko zadnjo skladbo izvede Tjaša Fabjančič le ob spremljavi brenkanja na godala, ki se v zadnjem delu zaključi z bogatejšo spremljavo. Mia Žnidarič s skladbo Sijoča kulisa spomni na enega svojih najboljših izdelkov, na album Pobarvanka iz leta 1998, medtem ko Nina Strnad interpretira Pada dež, nežno, s šepetom obogateno epopejo dežju in odnosom z leitmotivom, ki aludira na škrebljanje dežja. Nino Vodopivec, prvotno pevko skupine Tabu, je po dolgih letih mogoče zaslišati v skladbi Bolj kot drugi, medtem ko se Jadranka Juras v To si ti predstavi v eni vokalno najbolj posrečenih dosedanjih interpretacijah. Vtem je skladba Le za njo v izvedbi Ane Bezjak morda nekoliko preveč pasivna, Solze iz neba (Aphra Tesla) deluje možato in predstavlja nekakšen prototip vsem ostalim ter hkrati še eno vez z “dobrotami”, medtem ko je pri Zarja misli nate (Astrid Kuljanić) povsem razvidno, da je slovenščina precej nedovršena, zato je vokalna spremljava Metoda Banka več kot upravičena. Tudi Srce slika obraz (Gordana Hleb) nekoliko odstopa od celotne zvočne podobe.

Druga zgoščenka prinaša bolj ali manj isto različico prve zgoščenke, le da so skladbe med seboj premešane. Isto lahko trdimo tudi za vokalistke. V oddaji Izštekani Jureta Longyke, za katere posnetek gre, namreč niso gostovale vse “Jukičeve ženske”, zato so prisotne izvedle po dve pesmi in s tem dale poslušalcem možnost osredotočenosti na skladbe same, kar je ne nazadnje tudi namen avtorja, ki najvidnejšo vlogo – vokalno, torej – povečini vedno prepušča drugim. Tudi aranžmaji se v koncertni obliki nekoliko odmaknejo od studijskih različic, saj se Robert v določeni meri odpove strunskim glasbilom in z manjšo številčnostjo glasbenikov izgubi na pestrosti, vendar z izbiro instrumentalistov tudi pridobi. V oddaji je namreč sodeloval kvintet v sestavi Andraža Mazija, Steva Klinka, Roberta Jukiča, Saše Lušića in Sergeja Ranđelovića, tem pa so se pridružili še godalci Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, medtem ko med vokalistkami zasledimo naslednja imena: Mio Žnidarič, Nino Vodopivec, Tjašo Fabjančič, Nino Strnad, Aphro Tesla, Gordano Hleb in Jadranko Juras. Umanjkale so torej Tamara Obrovac, Katja Šulc, Ana Bezjak, Maya, Astrid Kuljanić in Anika Horvat, ki jih ob zgoraj omenjenih zasledimo na prvi zgoščenki.

Ženske so pravzaprav album, ki bi zaradi svoje kompleksnosti zahteval še najmanj aranžmajsko, razpoloženjsko, čustveno in besedilno analizo, medtem ko je Robert Jukič moški, ki si upa pesem samo in žensko postaviti v enakovreden položaj ter ji dopušča izživeti svojo strast. V družbi njega. Če je bila glasba na moški različici, na albumu Dobrote iz skrinje zarote, znojna, krvava in opsovana, je glasba na albumu Ženske intimistična, lirična in nežna. Čutna. Sodobna, a se kljub temu ves čas spogleduje s preteklostjo in morda z nostalgijo ter upanjem po časih, ki so že minili, hrepenenjem po življenju, ki je bilo pravičnejše, če ne celo z ideologijo sreče, ki jo skuša album, o katerem teče beseda, obuditi. Ženske so genialno osmišljen projekt in če kdo, potemtakem slovenski glasbi vrača sijaj Robert Jukič s svojimi Ženskami.

Nina Novak