Navkljub izraziti žanrski raznolikosti, s katero je obdan Šentiment, album zveni celovito.

Celinka, 2017

Promotor istrske ljudske glasbe Rudi Bučar je pred tednom dni predstavil nov izdelek, na katerem se mu je tudi tokrat pridružil Istrabend, ki ga poleg Rudija na kitari in vokalu tvorita še harmonikar Janez Dovč ter tubist Goran Krmac. Po albumu kompilacijske narave Konəc izpred dveh let se je znova vrnil k osnovi, kakršno je začrtal na Rudi Bučar in Istrabend, zato tudi na tej izdaji prehaja med avtorskimi in istrskimi ljudskimi skladbami, ki jih je priredil na sodobnejši način, da bi jih približal mladim ter jih opremil z bogatimi vokalnimi vložki glasbenih gostov z raznolikim ozadjem. Prav ti morda Šentiment drugačijo od preteklih izdaj, kajti poslušalec in poznavalec Rudijevega opusa zlahka opazi, da se iz vloge vodilnega vokalista vse bolj umika v vlogo avtorja, v katero se bo morda z leti zatekal v še večji meri. Glasbenik, ki je sicer zmagal na večini slovenskih glasbenih festivalov, zavezan ekspresiji, vendar topel, je veliko prostora namenil gostujočim vokalistom, medtem ko se je sam nekoliko skril v ozadje, zato bi ga lahko na trenutke že skoraj označili za spremljevalnega vokalista, kar se kaže v skladbama … (gre za Še malo, ki se v drugačni, manj intimni različici nahaja tudi na njegovem zadnjem studijskem albumu, tokrat v duetu z Matevžem Šaleharjem Hamotom) in Ostala bova tu.

Ti bi lahko, četudi sta izredno močni, zlahka uvrstili v repertoar romantične narave, prav tako Samo ti, naraščujočo skladbo, ki jo gradi skoraj izključno na vokalu in kitarski spremljavi. Šele mnogo kasneje se vključijo še preostali instrumenti in s tolkali ter harmoniko poglobijo atmosferično vzdušje, kar spomni na intimistično različico skladbe Naj traja, s katero je leta 2011 zmagal na Slovenski popevki. Ljudsko glasbo tokrat zastopata De lete in pu ter Kemu si dala rožice, v katerih gostuje Oktet Aljaž, prav tako v avtorski Sen znala jes. A ker si Bučar prizadeva isati glasbo v duhu istrske ljudske, bi lahko mednje prišteli tudi skladbi Tisti ljudje in Marija Ištrijana. Vse njih odlikujejo energičnost, polnost, prav tako veselje, ki ga najbolje oriše prav z »O, ja, to smo tisti ljudje, ki pojemo in plešemo. O ja, to smo tisti ljudje, ki smo s soncem obsijani in gledamo naprej.« Instrumentalna I(n)štrumental bi prav tako sodila v to skupino. Drugače pa je Šaltinko, s katero se je pred dvema letoma uvrstil v finale slovenskega izbora za pesem Evrovizije, EMO, tokrat ovil v zvočno podobo, kakršna ji je bila namenjena že v osnovi: metronom in klavir, za katerega je sedel Marko Črnčec.

Mehkejšo, njegovo bolj populistično naravnano glasbeno usmeritev zastopata izredno radiofonična Greva naprej in Ostala bova tu, ki jo izvede v duetu z Leo Likar. Nežna, intimna, čutna, globoka balada z besedilom, katero – če mu le prisluhnimo – porodi marsikatero vprašanje in melodijo, ki dušo ovije v hrepenenje. Gre za eno močnejših skladb slovenske popularne glasbe zadnjih let, ki pa najbrž ne bo nikoli našla poti do radijskih postaj in bo zato ostala le domena glasbenih hedonistov. A tako je tudi prav, kajti tovrstna lepota bi ne smela biti dostopna kar vsepovprek. Zanjo se je potrebno vsaj malce potruditi. Kot so se glasbeniki potrudili za Šentiment, ki mu gre nekoliko zameriti le to, da mu manjka kakšna nova skladba več, saj je kar nekaj predelav že znanih melodij, ki so sicer precej drugačne od osnovnih različic, a bi vendar bolj sodile na ta album v obliki dodatka (limitirane izdaje).

Nina Novak