Medžanrska in večjezikovna prepredenost, vpeta v istrski folk melos, na albumu Konəc prehajata v kar se da mehki obliki, zaradi katere je album primeren za vse. Tako tukaj kot tam. Za včeraj, jutri in zdaj. Zame, zate, za njih.

Celinka, 2015

Rudi Bučar je po treh albumih svoje dosedanje glasbeno delovanje zaokrožil z nekakšnim “avdio zbornikom”, dvojnim albumom pomenljivega naslova Konəc. A kot bi morda pričakovali, izraz ne pomeni konca, zato se ne gre bati, da gre za njegov zadnji izdelek, temveč gre za istrsko besedo, ki pomeni nit. In le-to gre pri Rudiju zagotovo iskati v istrski glasbeni dediščini, ki je njegova večna spremljevalka. Isto bi lahko dejali tudi za nekatere skladbe, ki se tokrat pojavljajo v že tretji ali nemara celo četrti različici in so postale že Bučarjev leitmotiv, brez katerega ne gre izdati novega albuma. Beseda seveda teče o skladbama 3 x 7 in Dajte, dajte, a če zaradi njiju ne albumu Konəc ne pričakujete ničesar novega in prijetnega, se motite.

Gre namreč za dvojni album, katerega prva zgoščenka je sestavljena iz skladb, posnetih v studiu in z mnogimi od njih se je v preteklih letih že predstavil na različnih festivalih. Na samem začetku zaslišimo zmagovalno skladbo Melodij morja in sonca iz leta 2014 Sen znala jes, kjer so se mu pridružile Frčafele. Z njo še utrdi prepričanje, da gre pri njem vedno za istrsko-folk obarvan melos, ki ga vešče združuje s pop in rock glasbo ter ga občasno prekine z baladami. Takšna je vsekakor skladba Ti, s katero je zmagal na lanskoletni Slovenski popevki in v kateri svojo običajno energičnost zamenja za nežnost ter čustvenost, potrebni za romantično vzdušje. A povsem drugačna je Šaltinka, ki ga je povedla na drugo mesto letošnjega izbora slovenske predstavnice na Evroviziji, Emi. Ekspresivna zmes balkanskega in istrskega melosa, nadgrajenega z istrskimi dudami in istrsko lestvico, nas najbrž težko pusti ravnodušne. Isto je tudi s kancono Izola, ki je postala himna izolskega nogometnega kluba in z melodiko skladbe Ištrijanski maraton, še ene himne, a tokrat namenjene istoimenskemu maratonu. Med naštete se prikrade še western priredba partizanske skladbe Bandiera rossa in klasika Zdenka Cotiča, Dam ti jutra, po besedah Rudija Bučarja ena najlepših slovenskih skladb. Drugi del prve zgoščenke obsega žive posnetke iz Avditorija Portorož iz leta 2012. Slednji izvrstno prikažejo interpretacijsko suverenost Rudija Bučarja, ki v živo ne zveni nič manj prepričljivo, kot v studiu, celo nasprotno, njegova energija se podeseteri, vendar kljub temu premore tudi trenutke nežnosti, kakršno gre najti v interpretaciji skladbe Mamma mia dammi cento lire, ki kaže, da gre za glasbenika, ki ga gre zlahka primerjati z najbolj cenjenimi vokalisti svetovnega kova. In med to misel se prikrade tudi spomin na legendarnega Rocca Granato, ki je v mladih letih premogel isto mero šarma, kot jo premore Bučar. Če k temu prištejemo še vrhunske instrumentaliste, ki tega istrskega umetnika spremljajo najpogosteje – harmonikarja Janeza Dovča, tubista Gorana Krmaca, bobnarja Davida Morgana in trobentača Mitjo Bobiča – je doživljanje glasbe z vsemi petimi čuti zagotovljeno.

Druga zgoščenka prinaša sedem ljudskih in tri avtorske skladbe – Oljki, Medežija ter Zmeron moja – Rudija Bučarja, prirejene za moški komorni sestav. Album je sicer prejšnje leto v natanko istem obsegu, a v samostojni obliki Kvarteta 7 Plus, že izšel pod naslovom Kantajmo, zatorej ne prinaša nobenih novosti, razen nekoliko širšega dometa, ki je posledica priključka k Rudijevim komercialnejšim skladbam. S tem bo morda naletel na posluh tudi pri kakšnem mlajšem poslušalcu, kar je velika želja tega umetnika iz Istre. A dragocenost tovrstne dejavnosti (avtor aranžmajev je namreč prav Rudi Bučar) ni le v prirejanju ljudskega gradiva, temveč predvsem v njegovi ohranitvi, ki ne zajeme le glasbeno dediščino, marveč tudi jezikovno in – morda še najpomembneje – kulturno v smislu načina življenja. Skupinsko petje za mizo se je že davno izgubilo, a zdi se, da Rudi Bučar s svojo glasbo znova vrača omenjeno tradicijo in vanjo zlahka zapelje tudi poslušalstvo.

Čeprav v njegovem opusu priredbe istrskih ljudskih skladb veljajo za povsem enakovredne z avtorskimi, napisanimi v tem duhu, gre za veliko več, kot le za ohranjanje istrskega folk melosa. Kajti to počne na tako nevsiljiv način in mehko, da istrski melos zlahka “posvojimo” in ga vzamemo za svojega, brez da bi vedeli, kdaj se nam je to zgodilo. In prav v tovrstnih presenečenjih je čar življenja, kajti »nihče nam ne utira steze, hodimo tako brez veze in se včasih nam kaj lepega zgodi,« poje v skladbi Drugačna. Ena izmed lepih stvari je tudi ta, da se je zgodil album Konəc.

Nina Novak