jazzetna

Same babe: Če poješ danes, si zaznamovan

jazzetna

Same babe: Če poješ danes, si zaznamovan

Lansko jesen smo v okviru ciklusa TradEtno, s katerim smo pod organizacijo Kulturnega in etnomuzikološkega društva FOLK Slovenija predstavljali poustvarjalce ljudske glasbe, med drugim gostili člane zasedbe Same babe. Ti sicer črpajo navdih v ljudski motiviki, vendar v ospredje postavljajo poezijo slovenskih pesnikov in avtorske skladbe. Viktor Škedelj Renčelj, imenovan tudi Viki Baba, se je med pogovorom poleg glasbe in ustvarjanja dotaknil družbenih sprememb, pogojenih s kulturo petja. Prav njeno izgnanstvo iz javnega življenja, z izjemo uveljavljenih prizorišč, ga straši, a obenem verjame, da vsakogar že nekako najde tisto, kar mu je namenjeno.

Je vaše ime na nek način poklon ženskam glede na to, da se tudi pesniki, ki ste jih doslej uglasbili, prej dotaknejo ženskih kot moških src? V resnici se je vse začelo prav z njimi za omizjem pri Pavli.

Pri Pavli se je dogajalo marsikaj. Šlo je za eno izmed zadnjih ljubljanskih beznic, kjer smo z Družbo dobrodušnih src in zverinskih krikov z občasnimi poetičnimi intervencijami predstavljali neznane in alternativne pesnike. Vsake toliko smo pol ure naglas brali, kar je presenetilo vse navzoče, potem je program postal del rednega ciklusa. Gostilniške kulture je žal premalo, pa ne v pejorativnem smislu, temveč v pogledu kulturniškega ali umetniškega dogajanja v sproščenem okolju.

A je bila prav tovrstna kultura v ljudskem izročilu še kako prisotna.

Menda res, vendar smo mi prepozno rojeni, da bi to lahko spoznali na lastni koži. Sam sem odraščal v času, ko je bila gostilna brez mehansko predvajane glasbe že redkost, v nekaterih pa je bilo mogoče videti celo napis tipa: »Petje prepovedano.« No, nekaj beznic se je vendar še našlo. Če je postalo dolgčas, si malo pel ali pa prinesel kitaro in igral. Ne vem, če je dandanes to sploh še kje mogoče.

Za preobrat iz pesniške družbe v glasbeno pa je, vsaj v vašem primeru, zaslužen Janez Menart.

Družbo dobrodušnih src in zverinskih krikov, s katero smo dve leti brali pesnike, moramo ločiti od Samih bab. Pred začetkom druge sezone Literarnih večerij smo namreč razmišljali, da bi predstavili Janeza Menarta, a ker ga vsi poznajo in gre za kanoniziranega pesnika, o katerem se otroci učijo celo v šoli, se nam samo recitiranje ni zdelo dovolj zanimivo. Bilo bi preveč monotono, saj so to pred nami že počeli bolj kompetentni ljudje, denimo dramski igralci. Zato se mi je utrnilo, da bi ga uglasbili, in s tem namenom sem k sodelovanju povabil Marka Voljča na trobenti, Marka Jelovška na kontrabasu in Miho Nemaniča na orglicah. Šlo je za sedem pesmi, ker pa so vse govorile o ženskah, smo večer naslovili kar Janez Menart in Same babe. Nato sta se zgodili dve reči: na tem koncertu, ki je bil mišljen kot edini, prvi in zadnji torej, smo dobili povabilo še na dva, v Maribor in Tolmin, na katera smo se odzvali, Menart pa je pol leta zatem umrl, tako da smo Same babe ostale same. Nikoli nismo nastopili skupaj, da ne bo pomote. Na koncert smo ga povabili in zamisel je odobraval ter bil navdušen, da se vse to dogaja, vendar ni bil več v stanju priti med ljudi, tako da nas nikoli ni slišal. Smo pa zato Same babe nadaljevale s svojim delom.

Kasneje ste uglasbili pesmi drugih avtorjev, denimo Kajetana Koviča, Ervina Fritza, Tomaža Šalamuna, Frana Milčinskega Ježka. Kaj je tisto, kar prevladuje pri izbiri pesmi – vsebina, ritmika, kaj tretjega?

Vsekakor mora vsebinsko in slogovno ustrezati našemu kontekstu, ki ga vzgajamo že šestnajst let, čeprav ta ni globoko zacementiran. Torej, ne vemo točno, kaj hočemo, a prepoznamo tisto, s čimer se lahko identificiramo. So pesmi, ki so vsebinsko zanimive, vendar nas preprosto ne zagrabijo. In ker ne razmišljamo konceptualno, jih ne izbiramo s točno določenim namenom, poleg tega pa imamo toliko svojih, da sami sebe lovimo za rep. Ves čas za kakšna dva albuma zaostajamo za seboj in doslej nam še nikakor ni uspelo povsem počistiti predalov.

Besedila so največkrat prav tvoje delo. Pišeš o aktualnih temah, denimo o prekarstvu in ljudeh z obrobja, kar je pravzaprav tesno povezano z ljudskim izročilom.

Ne vem, karkoli bom odgovoril, bo zvenelo trapasto … Pišem, odkar pomnim, saj nikoli nisem imel veselja do preigravanja skladb drugih, ne vem pa, od kod takšne teme. Črpaš iz življenja, ki se dogaja, iz tega, kar se te dotakne. Več skladb izvira iz ljudskega izročila, denimo vzamem ljudsko melodijo in prvi verz, ki ga razvijem v avtorsko besedilo. Zakaj, ne bi vedel, v nekem trenutku se pač nekaj zgodi. A je res, da nekatere pesmi nastajajo mesece ali leta, medtem ko se druge zgodijo hitro in so morda prav zato najboljše. Ena takšnih je Zjutraj ptički prav lepo pojo, ki sem jo napisal nekega jutra. Zbudil sem se, vzel kitaro, jo zaigral in to je vse. A ne bi mistificiral in trdil, da je vedno tako ali da sem katalizator nečesa višjega. Vsak od nas je na nekem polju ustvarjalen, kot novinar, poslovnež, glasbenik. Izražaš se z določenimi vzorci, ki jih obvladaš ali pa so ti vsaj zanimivi v tej meri, da se z njimi ukvarjaš. Velikokrat to počneš prav s tistimi mediji, ki so ti v izziv, in v mojem primeru je to glasba.

Bi lahko povlekel vzporednice med ljudsko pesmijo in avtorskimi skladbami? Je morda najmočnejša povezava prav v kitični obliki?

Po izobrazbi sem etnolog in antropolog in dejstvo je, da sem se na ta študij podal zaradi ljudske pesmi, vendar se z njo potem nisem ukvarjal. Nekoč ni bilo spleta, vsaj sam ga v devetdesetih nisem imel. Kdor ga je (imel), je bil zelo napreden. Informacije so zato potovale od ust do ust. Vsake toliko sem zavil v prodajalno plošč in enkrat ugledal naslovnico prvega albuma Istranove, ki mi je bila neverjetno zanimiva. Dolgo sem jo opazoval in čakal na inflacijo, da bo cena padla in bo plošča stala kot žvečilka. Tako sem jo sčasoma kupil, priznam, da le zaradi naslovnice, saj Istranove prej nisem poznal, vendar me je povsem zasvojila. Potem so me začele zanimati tudi druge zasedbe. Trinajsto prase, Kurja koža, Tolovaj Mataj, Mira Omerzel, Bogdana Herman … Kar nekaj jih je bilo in zato sem s študija krajinske arhitekture presedlal na etnologijo, kjer sem sčasoma zašel na povsem druga področja. Ljudska pesem pa mi je ostala blizu, a je nisem nikoli pretirano analiziral, zato težko vlečem teoretske vzporednice s tem, kar ustvarim sam. Gre bolj za to, da sprejmeš, kar da uho. V tem pogledu, samo v tem pogledu, je naša glasba lahko pogojno ljudska.

Kot sodelavec SIGIC-a imaš gotovo zelo dober pregled nad domačo sceno. Kako bi jo ocenil in kam bi umestil ljudsko pesem? Je še med nami, kako jo vidiš v prihodnosti?

Gre za neko valovanje, sploh, kar se tiče modernizacije ljudske pesmi. Pred desetletjem in pol je bila veliko popularnejša kot danes. Na plano so prišle zasedbe, ki so jo namerno oživljale, denimo Katalena. Za ljudsko pesem me sicer ni strah, ker so to pesmi, ki se dotaknejo velikega števila ljudi in puščajo sled, saj se ljudje z njimi poistovetijo. Me je pa strah nečesa drugega. In sicer tega, da imaš danes zelo malo možnosti participacije. Vse to seveda govorim kot človek z ulice, ne sodelavec SIGIC-a. Kot sva se pogovarjala na začetku, nekoč si šel v gostilno in pel, medtem ko si zdaj obdan z neštetimi impulzi. Smo ujetniki svojega časa. Imamo zelo malo možnosti priti v stik celo s svojimi mislimi, kaj šele na primer z ljudsko pesmijo. Moraš biti iskalec, kar pa je dobro, saj na ta način ljudska glasba dobi zagrizene privržence. Lahko le špekuliram, koliko dvajset- ali tridesetletnikom možganske kapacitete zaradi preobilja informacij še dopuščajo spoznati nekaj tako drugačnega, kot so arhaične pesmi v bizarni ritmiki. Preveč smo bombardirani z vsem. In to je velik problem. Ko sem bil sam v teh letih, se ni nič dogajalo. Obredli smo vsako pasjo procesijo, saj smo bili v nasprotnem (primeru) obsojeni na tista dva televizijska programa, ki smo ju lovili. Zato si bil zunaj in pel. Ali pa si, ko si se dobre pol ure z avtobusom vozil do šole, buljil v rosno šipo in premišljeval o svojem obstoju, o tem, kar se ti dogaja. Zdaj imaš v roki telefon in pred teboj je še en ekran, na katerem poročajo o avtobusu, ki se je prevrnil na Kitajskem. Denimo. Gre za vzorčen podatek, s katerim nimaš kaj početi. Zato ne vem, v kolikšni meri jim, nam, ostane prostora za bazične resnice. Ljudske pesmi so preživele več deset ali sto let. Z razlogom. Imajo kohezivno moč in mnogih se dotaknejo ali pa so preprosto zabavne, kot je zabavna Trzinka. Zdaj se dogaja, da sediš ob ognju, igraš kitaro, vendar že pet ljudi težko ubrano spravi skupaj kakšno pesem, ker se vsak spomni samo verza ali dveh. Seveda zaradi tako razpršenih referenc. In zato se pač prepeva nekaj trivialno popularnega. Ker je lažje. In tako je na vseh področjih.

Se sprememba začne v vzgoji in ali ni to tudi poslanstvo Samih bab, ene redkih slovenskih zasedb stalne postave?

Ljudske pesmi so pogosto zelo lepe, zato jih je – pa ne le mladim – zanimivo predstavljati. Ni pa to poslanstvo Samih bab. To je prej v tem, da vzdržujemo skupino, ki ustvarja glasbo, ki nas, člane zasedbe, po vseh teh letih skupnega muziciranja še vedno vznemirja. In nespremenjenost sestava skozi vsa leta je verjetno res kakovosten presežek. Poznamo prednosti in slabosti drug drugega in se glasbeno razvijamo skupaj. Seveda to medsebojno poznavanje prinese tudi marsikatero trenje, vendar je lažje opaziti napredek. Delamo za iste cilje in hodimo po isti poti, kar je navsezadnje najpomembnejše.

Besedilo: Nina Novak

Fotografija: Janez Pelko