jazzetna

Samo Salamon & Howard Levy: peaks of light

jazzetna

Samo Salamon & Howard Levy: peaks of light

Glasba življenja, kdaj mirnega, drugič vznemirljivega, a vsakič dovolj lahkotna, da ostajamo njeni sopotniki.

Samo Records, 2018

Tisto, kar odlikuje mariborskega kitarista Sama Šalamona, a tudi drugači od večine slovenskih glasbenikov, je iskanje skorajda izključno lastnega izraza. Kajti le redko ali sploh nikoli ga bomo srečali na odru z glasbeniki, ki igrajo – glasbo. Njegovo poslanstvo je namreč ustvarjanje in izvajanje avtorske glasbe. Kar seveda vodi v multiproduktivnost, ki omogoča sodelovanja z različnimi instrumentalisti in preizkušanje v raznolikih žanrih. Kitarist, ki se je izpopolnjeval pri Johnu Scofieldu in čigar album Ornethology je angleška založba Penguin Books uvrstila med 1001 najboljšo ploščo v zgodovini jazzovske glasbe, medtem ko je bil s strani Allmusica proglašen za enega najbolj talentiranih mladih kitaristov in skladateljev na današnji jazz sceni, je doslej sodeloval z Markom Turnerjem, Paulom McCandlessom, Timom Bernom ter številnimi drugimi. Tokrat pa je svoje kitarske veščine združil s Howardom Levyjem, sicer članom zasedbe Bela Fleck & The Flecktones in z grammyjem ovenčanim orgličarjem, ki se opira na blues.

A peaks of light ostaja predvsem dialog glasbenikov, ki (se) vedno znova (preiz)skušata v iskanju novega, še neraziskanega in neodkritega. V tem je pravzaprav tudi čar zasedb, pogosto sestavljenih za potrebe izvajanja ali snemanja točno določenega repertoarja ali koncertiranja na turneji. Skupno dolgoletno razvijanje enih in istih skladb ter medsebojna uigranost v teh primerih izostaneta, a zato prevladata vznemirjenje in svežina ob še neslišanem ter neizklesanost vsakega posameznega tona. Na tem albumu Šalamon poprime za električno kitaro, in te kompozicije pridobijo eklektičen zvok, ki sicer temelji na manj melodični osnovi, zna pa imeti vlogo tistega, ki povede ali gradi most med osnovno melodiko, ali morda tudi tistega, ki podpre Levyja, čeprav zna tudi povesti. Primer tega bi bila Our Tune, skladba, ki jo oba akterja sopodpisujeta. Na drugi strani pa poseže po akustični kitari, zaradi česar postrežeta z mehkimi, medsebojno prežetimi točkami, ki dajejo vtis večnega rojevanja.

Glasbenika se sicer medsebojno izredno dopolnjujeta, sploh za nestalno postavo, a tu imajo najbrž osrednjo vlogo energije, ki se ujamejo ali pač ne. V tem primeru ustvarjalni veter obeh gotovo piha v isto smer. To se še posebno odraža v elegantno lahkotni, igrivi in izredno melodični Liding the Urban Range, edini Levyjevi kompoziciji. Večino njih namreč podpisuje Šalamon. Omeniti velja še tridelno suito The Harmonica Suite, kjer posamični deli prehajajo drug v drugega, medtem ko sicer light of peacks predstavlja predvsem potovanje po cesti, ki je dovolj pregledna, da večjih presenečenj ne gre pričakovati, a sočasno ne ponuja tudi pretirane sproščenosti, ki bi nas uspavala. Ohranja nas budnega in čuječega, ravno dovolj, da se prepustimo trenutku in hkrati uživamo v odkrivanju novega.

Nina Novak